Prostora za parkiranje je več kot dovolj. Smerokaz pravi, da je do vrha 45 minut. Ker se po poti nekaj razgledujem in malo stikam okoli, porabim skoraj uro. Pot je v oblačnem prijetna. Lahen veter odžene mrčes. Pred leti, ko še ni bilo SOTA norije, so me muhe skoraj okoli prenašale na pohajanju od Velike Kope preko Črnega vrha do Ribniške koče in nazaj. Res pa je, da je bilo takrat na pašnikih veliko več živine, tokrat pa srečam le štiri pritlikave konjiče pod žičnico, ki pripelje na koto 1402, kjer kraljuje od daleč viden stolp.
Pot je dvakrat opazneje spusti, tako da ni preveč dolgočasna. V glavnem hodimo po travnikih, mestoma pa skozi redek gozd. Zaradi mrča pogled v dolino ni najlepši, a se vseeno vidijo oblaki iz hladilnih stolpov v Šoštanju. Najprej pomislim, da je vrh ob možicu in klopci a se izkaže, da me vodi proti spomeniku, kjer sta knjiga in žig. Pogled proti smeri dostopa da misliti, da tu z višinami nekaj ne štima. Podrobnejši pregled na Atlasu okolja s kartami 1:5K potrdi, da je Črni vrh označen nekoliko niže, kot je dejanska najvišja točka na terenu. Tudi mi imamo tu postavljen vrh, a se bo to ob prvi priložnosti spremenili – popravek koordinat in oznake na karti, ostalo ostaja. Najvišji del vrha je nekoliko severneje, desno do razgledne klopce in skalnega možica gledano od spomenika.
S PPS-om se malo umaknem tako, da ne motim ostalih obiskovalcev in nabiralcev. S parimi v pavzah malo podebatiramo, preden gremo vsak svojo smer. Težav s prostorom za antene ne boste imeli. Band je za aktivacijo med tednom kar zadovoljiv. Pozna se, da je še čas dopustov in je zato kar nekaj aktivatorjev v etru.
Po končanem delu in pospravljanju se vrnem po približno isti poti. Kasneje me čaka še Velika Kopa. Na Grmovškovem domu se malo oddahnem in »privežem dušo«. Žal moram reči, da kaj tako slabega že dolgo nisem jedel. Naročim pasulj, a tisto kar dobim ni moč ne po videzu ne po okusu primerjati z ničemer. V bodoče se jih bom, vsaj kar se tiče jedače, na široko ognil!
Več slik je tukaj.