Takle je bil načrt. Z avtom po najhitrejši poti do Osankarice, nato po prijetnih Pohorskih poteh mimo Črnega jezera in naprej proti Trem Kraljem. Računam, da se bo nekje zagotovo odcepila kaka steza v smeri PK-006. V koliko je ne bo, sledi končni vzpon od Treh Kraljev kar po smučišču.
A se je zasukalo drugače. Prvi naliv me ujame že na AC, ko se peljem pod Limbarsko goro. Tudi naprej ni dosti bolje. Kljub temu, da načrtujem dostop preko Oplotnice se prepustim GPS – u, ki hoče po vsej sili preko Zreč na Roglo, od tam na Peske in naprej proti vmesni postaji. Pa naj mu bo, saj se mi nikamor ne mudi.
Na Rogli, ki je precej višja od mojega cilja, je vreme obupno. Dež in veter. Ustavim se zgolj za sliko, nato nadaljujem proti Osankarici. Ceste so solidne, se jim pa pozna zima in pomanjkanje kake lopate peska v dokaj globokih lužah.
Na križiščih je dovolj označevalnih tabel, a karta vseeno pride prav – vsaj toliko, da imamo občutek, kod in kam. Jaz v avtu najraje uporabljam kar Atlas Slovenije.
Na Osankarici še vedno dežuje. Dom se odpre šele ob 10 uri, zato se namenim na Kralje – bo vsaj čaj in čakanje na morebitno izboljšanje vremena. A glej ga zlomka. Še preden pridem do Kraljev dež preneha. Ustavim ob prvi vlaki, ki se levo nad cesto pne v pravo smer. Hitro na vrh, morda bo pa le šlo.
Gozd tu je čisto nekaj drugega, kot sem vajen z zadnjih aktivacij. Visoka drevesa, po tleh pa trava in mah, tako da je hoja pravi užitek. Vlaka me pripelje na rob smučišča, še par minut in sem na vrhu. Oznaka vrha se nahaja na robu gozda za gornjim stebrom vlečnice.
Piha ko vrag, zato se umaknem za prvo vrsto smrek. Tam je tudi nadvse uporaben štor, na katerega privežem fiberglas. Plahte za streho nimam, zato postajo pokrijem kar z rezervno vetrovko. K sreči ne pada prehudo. Prostora je dovolj, da bi lahko postavili vse, kar bi si želeli.
Kljub temu, da sem precej prezgoden, pričnem z delom saj nisem prepričan, v katero smer se bo obrnilo nad mano. Band je še dokaj miren, zato s prosto frekvenco ni problem. Veselica na 7-CW se prične po parih bolj »umirjenih« zvezah. Kasneje na UKV-ju skompletiram zveze zgolj z Obolnim. Ostalih, s katerimi ima zveze Sabina, sploh ne slišim. Kar malo smo presenečeni, kako lepo gre na 70MHz – višina pač. Tako Miloš kot Sabina priropotata sem gor s hudim signalom. Skok na 10-CW in 7-SSB nista ravno produktivna, zato se vrnem na 7-CW in naredim še nekaj S2S zvez. Poslušam Jurija, ki začne ob napovedanem času, a mora kar nekaterim dopovedovati, da je Jurij in ne Jure. Če bi začel tudi jaz ob 11.00 uri, kot sem sprva načrtoval, bi bila zmeda popolna. Še Rado je tokrat nenavadno močan, kar pa sploh ni čudno, saj smo skoraj sosedje.
Vreme v glavnem zdrži, le tu in tam kaka kaplja ne naredi preveč škode. Kljub vsemu bo potrebo čimprej poiskati primerno plahto za SOTA streho. Spustim se proti Trem Kraljem, kjer pa je dokaj mrakobno vzdušje. Kupi smeti in podiranje šotorov, ki so pričali o zabavah okrog 1. maja. Ne izgubljam časa in jo takoj mahnem nazaj do avta.
Tako daleč se ne izplača pripeljati zgolj zaradi parih zvez, zato dan nadaljujem v turističnem stilu. Oborožen z dežnikom in k sreči še vedno v gojzerjih, se odpravim proti Črnemu jezeru. Celotno območje je močvirnato in se po poti nemalokrat ugrezneš skoraj do gležnjev. Zanimiv konec, vreden ogleda, ki ne vzame več kot slabo uro časa. Žal se izvaja kar nekaj sečnje, kar kazi naravo. Tudi smeti ob poti je nenavadno veliko – več kot jih opaziš ob naših »božjih poteh«. V poletnih mesecih je moče nekoliko manj, a kljub vsemu odsvetujem superge, saj se vam lahko dogodi, da vas mehka podlaga sezuje.
Dom na Osankarici je odprt in želodec opozarja, da se bo potrebno malo podpreti. V domu je možno tudi prespati, zaprto imajo ob ponedeljkih. Sledi obisk spominske sobe in odhod na krožno pot do mesta zadnjega boja Pohorskega bataljona. Med napisi na 32 kvadrih, ki okoli nekdanjega taborišča označujejo bojne položaje, najdem tudi soimenjaka.
Približno uro mi vzame celotna pot. Ob povratku proti Osankarici me spremlja sodra, tako da imamo v začetku maja res pravo aprilsko vreme.
Vrnem se v smeri Oplotnice in pri Tepanjih na AC. Zaradi zgoščevanja prometa se odločim za povratek skozi Tuhinjsko dolino do Kamnika nato mimo Vodic in Zbilj proti Loki.
Tako, o še enem od odpisanih vrhov bo ostal zapis. Z PK-006 sem uspel aktivirati vsaj po en vrh iz vseh desetih SOTA območij. Nekje ob začetku aktivacije sem uspel narediti tudi 1000 aktivacijsko zvezo v letošnjem letu.
Nekaj slik v večjem formatu je tukaj.