Ker sem zgoden je prometa še malo, tudi parkirišče se je šele pričelo polniti. Od parkirišča jo mahnem po bližnjici, ki pripelje na cesto proti planinam, ki pa jo hitro zapustim. Po prijetni travnati poti zavijem proti Dovji Ravni in Stevniškim bajtam, kjer si malo poravnam in ohladim hrbet.
Se mi samo zdi ali je v zadnjih letih res zraslo kup novih kažipotov? Saj je vseeno. Glavno je, da se lahko vsak znajde na planjavah, ki so prav prijetne za pohajanje sem in tja – tudi izven urejenih poti. Skozi del največjega naselja »bajt« jo mahnem do ceste, ki pelje proti Zelenemu robu. Ob vlečnici nas kažipot usmeri po trasi smučišča in hitro sem na vrhu. Za slabe 4km poti z okoli 300m višinske razlike porabim dobro uro.
PPS postavim malce od »uradnega« vrha in se tako izognem lokalnemu QRM-u drugih obiskovalcev, ki se v večini pripeljejo s sedežnico od hotela Šimnovec. Večina jih je namenjena proti Domžalskemu domu. Hitro postavim opremo in pričnem z delom, saj severno proti hribom ni videti ravno vzpodbudno. Samo dežja se mi manjka! Prostora ni ravno veliko. Steber vertikalke privežem ob podporni steber kažipota, radiale vržem preko ruševja. Postavljanje dipola bi delalo nekaj več težav.
Po dobri uri dobim načrtovan obisk. Hitro zaključim in pospravim, nakar nadaljujemo skupne aktivnosti tega dne. Najprej spust do Domžalskega doma (zeleno), vpis v knjigo, žigi, malo malice. Povratek proti avtu naredimo drugače, kot sem ga sam pred leti. Takrat sem sledil črednemu nagonu in jo mahnil po cesti, ki pelje nad Malo in Gojško Planino. Kar duhamorno nabijanje makadama, pa še sonce je sijalo. Tokrat se odločimo za prečenje travnatih planjav, ki nas pripelje na pot poznano od zjutraj. Zadnji del poti je enak jutranjemu vzponu. Z ovinkom do doma je vse skupaj dolgo približno 5km.
Še slike …