. To, kar naj bi se imenovalo cesta, ni težko slediti, saj so na vseh pomembnih križiščih smerokazi za Šijo. Edino pri razcepu za Kofce in Šijo je potrebno biti pozoren, saj smerokaz kaže dve smeri za Šijo 
. V »drobnem« tisku pa lahko preberemo, da gremo desno z avtom, levo pa nas čaka pešačenje s Kofc proti Šiji. Na makadamu hitreje kot s »pol prve« ni šlo, zato za nekaj več kot 45km poti iz Škofje Loke do parkirišča porabim debelo uro.Avto pustim pod položnim travnatim grebenom, na katerem so še vidni temelji objektov, ki na planino sodijo. Pred mano se prikaže s soncem obsijan cilj današnje odprave.
Počasi se odpravim proti koti 1627 (glej karto spodaj) in spotoma na pobočjih pred sabo iščem poti, ki bi me pripeljale do vrha. Kaj hitro mi postane jasno, da o stezah, ki so vrisane na specialki, ni ne duha ne sluha. Izgleda, da jih je že zdavnaj prerasla trava, smrečice in ruševje.
Že med spustom po pobočju s kote 1627 opazim smreko z napisom, ki kaže v smeri Kladiva.
Nekaj časa nadaljujem bolj po občutku a nemarkirana stezica postopoma postane lažje prepoznavna. Pot proti grebenu med Malim Kladivom in Kladivom je strma, v mokrem vremenu bi bila verjetno precej gladka. Mestoma je posejana s skalami, vkopanimi v zemljo, za katere pa nisi nikoli prepričan, če lahko stopiš nanje. Zadnji del poteka le malo od roba severne prepadne stene, tik pod vrhom se še nekoliko bolj postavi pokonci. Po opisih na http://www.hribi.net naj bi pot, ki je opisana kot lahka nemarkirana steza, trajala uro in pol. Meni je vzela še 20 minut več. Od avta do vrha mi je GPS pokazal slabe 2km poti in okoli 550m višinske razlike. Dejaska sled (modra črta) je vrisana na karti zgoraj.
Vrh Kladiva je dovolj prostoren in omogoča postavitev tako inverted V kot kakih drugih anten. Le previden je potrebno biti, da se v kaj ne spotakneš in odfrčiš v globino. Steber, ki označuje vrh je idealen za fiksiranje fiberglasa. Kljub čudovitemu vremenu in dejstvu, da sem se na vrhu martinčkal približno tri ure
, hudega obiska ni bilo. Poleg mene so v tem času vrh obiskali še štirje planinci.Radioamaterščina je bila tokrat kar nekoliko potisnjena v ozadje, saj sem naredil le 39 zvez. Malo je krivo dejstvo, da so me na 40m ob pojavu DL/LX1NO/p pokrili, prav tako tudi daljše CQ-janje na 30m ni dalo nobenih pametnih rezultatov. Glavni vzrok pa je zagotovo ta, da sem se večji del časa zabaval s planinskimi kavkami, ki so bodisi navajene ljudi ali pa dovolj predrzne, da so mi jedle iz roke. Tudi med delom na postaji je vsaj ena od njih vedno sedela na mejnem kamnu in mi tako čuvala »hrbet«. Ko je zmanjkalo oreščkov so se spravile kar na opremo in mi izmaknile živo rumen Velcro trakec ter ga odnesle v neznano. Le kaj si bodo z njim zvezale
? Po dolgem času sem tokrat ponovno uporabljal dipol. Vzrok je bil ta, da sem se bal verta in morebitnih težav pri celotni dolžini palice (10m), ki je za vertikalko potrebna. No, na koncu je bilo sapice la za vzorec.Vse skupaj sem zaključil malo po drugi uri popoldan in se odpravil nazaj proti avtu. Pot navzdol je bila, vsaj kar se tiče kolen
, še težja, kot gor. V mokrem vremenu bi zagotovo drselo. V spodnjem delu sem jo ubral kar počez v večjih cik-cak zavojih in na ta način privoščil nekaj bolj udobne delovne pogoje kolenom, hkrati pa sem želel še od blizu pogledati, če se morda kljub vsemu kje skriva kaka bolj prijetna stezica (nekoliko daljša, a z manj naklona). Žal iskanje ni obrodilo sadov .Tako, sedaj mi manjka od višinskih pasov manjka še najnižji. Če bo le čas in primerno vreme, bo to dosegljivo do konca leta. Na Kladivo se bo potrebno še kdaj vrniti, saj sem bil kljub enkratno toplemu vremenu zaradi meglenega morja prikrajšan za poglede proti dolini.
Še nekaj slik je tukaj in pa ortofoto posnetek na Geopedii.
pa je vprašanje, če bi hotla tako zastavco izobešat 
.
.