Zaradi lažjega sledenja in ponovnega ugotavljanja, da vrisano na kartah ni vedno ravno tam, kot bi mislili, so v karti tokrat vrisane tudi »markirane« planinske poti (rdeče). Načrt, ki se je v začetku dobro odvijal je bil sledeč:
Za izhodišče si izbereva rob travnika pod Planino Javornik. Do tu pripeljem skozi Tržič, Lom pod Storžičem, Potarje, mimo odcepa za kmetijo Tič vse do odcepa za Planino Javornik. Oznaka zanjo je napisana zgolj z barvo na deblo smreke in se jo hitro zgreši. Od tu je še kake 3 km slabšega makadama, ki lahko dela težave (temno modro).
Prva oznaka je na začetku travnika, naslednje si začno slediti na njegovem koncu. Vlaka kmalu postane stezica in vse skupaj poteka nekako tako, kot je bilo pričakovati (cyan barva). Težava je edino v močno razmočenem terenu, ki pod čevlji prav cmoka. Ko bi hodil po močvirju. V kombinaciji s skalami in koreninami je vse skupaj prav drseče. Na nekaterih mestih je še precej ostankov sodre, ki je morala dan prej krepko klestiti po teh koncih.
Prehod skozi naravno okno je zanimiv, a za aktivatorja s fiberglasom težaven. Vstop je dovolj mogočen, a izstop je prenizek. Moral sem sneti nahrbtnik in si ga malce niže ponovno oprtati, kar pa tudi ni bilo ravno enostavno, saj prostora v strmini ni ravno na pretek. Zadnji del poteka po stezici, ki v gostih zavojih pripelje na razpotegnjen vrh Stegovnika. Celoten greben izgleda, kot bi ga zmetali skupaj z različno velikimi kosi skal.
PPS postavim malenkost od oznake za vrh in vpisne knjige. Fiberglas fiksiram v ostanke ruševja. Tule okrog mora v času neviht prav dobro klestiti. Začnem na KV, a se zaradi gužve umaknem na UKV. Sledi povratek na 40m, za 30m pa zmanjka časa, saj se vreme prične kisati bistveno prej, kot je bilo napovedano. Hitro pospravit in dol z grebena. Že prej je za povratek določena severna smer do razpotja, kjer naj bi pod vzhodnim pobočjem Stegovnika potekala markirana pot, ki bi morala pripeljati nazaj na pot, po kateri smo naskakovali vrh (zeleno). Pri spustu se izkaže, da je ta smer še dosti bolj zoprna, kar se tiče spodrsavanja na razmočeni zemlji in koreninah – sploh, ko se za kake četrt ure ulije.
Pričakovano razpotje je označeno in videti je, da bo povratek proti izhodišču prav prijeten. Ja, pa kaj še! Začetek poti je po strmem spustu z vrha pravo olajšanje, a se hitro prično težave s polomljenimi smrekami. Preko nekaterih se da priti, druge je potrebno obhoditi. Nič kaj prijeten spust, ki pripelje do mesta, ko se pot v smeri Javornika prične izgubljati. Zadnje metre se prerineva skozi smrečice in mlado bukovje, nato pa konec. Markacije naju usmerijo precej levo. Je morda kak večji obhod? Kmalu se izkaže, da temu ni tako, saj kmalu prideva na gozdno cesto. Poskus, da bi našli kaj uporabnega na koncu ceste, obtiči v blatu vlake, ki se vzpenja po novi strmi poseki. Grmenje naju prepriča, da odmisliva direkten povratek na izhodišče. Ni druge kot umik proti Kanonirju, kjer naju počaka prevoz.
Vrh, kljub zgolj slabim 1700 metrom deluje dosti bolj resno, kot bi sklepali iz njegove višine – sploh, ko je sosed Veliki Javornik en sam ljub travnik. Na poti pod stenami bi imel dosti boljši občutek, če bi imel s sabo čelado. Zaradi gladke poti odsvetujem obisk po kakem obilnem deževju. Naj se vse skupaj malo odteče in osuši. Prostora na vrhu za antene je dovolj. Če greste gor sami, in imate s sabo kako resnejšo anteno, bo nekaj metrski kos vrvi, s katerim boste spustili nahrbtnik skozi okno, prišel zelo prav. Če sta dva, si da pomagati s podajanjem nahrbtnika.
Nekaj slik v večjem formatu je tukaj -> KLIK.