Izhodišče:
Škofja Loka – Kranj – Kransjka gora – križišče Rateče - Planica. Tu nas z glavne ceste, ki pelje proti nekdanjemu prehodu Rateče, kažipot usmeri desno v Rateče, prav tako bomo zasledili oznako za Tromejo. Nadaljujemo skozi vas, mimo (nad) cerkve, malo naprej nas kažipot usmeri desno proti Tromeji - 2h15minut pravi napis. Pohod si imam namen čimbolj skrajšati, zato nadaljujem po dobri gozdni cesti, ki je ni težko slediti. Okrog 1200mnm se desno odcepi pot do nekdanje karavle, ki je sedaj preurejena v planinski dom. Peljem naprej, pri edinem resnem razcepu pa se držim zgornje – leve ceste. Kmalu pridem do sedla med Tromejo in Petelinjekom, kjer pustim avto (glej karto). Porabim približno uro in pol.
Dostop (rdeča sled):
Slovenska stran je poraščena z gozdom, preko meje pa je smučišče. Ni kaj veliko razmišljati. Takoj jo mahnem preko meje, kjer se nahaja Planinski dom (OE) na Tromeji.
Po smučišču jo mahnem desno, v smeri KA-025. Razgledi v notranjost Avstrije, tja proti Ziljski dolini in Dobraču so kar dobri, kljub precejšnji vlagi v zraku, vendar mene v tem trenutku zanima vse kaj drugega. Pot je v cikcaku speljana po smučišču. Paziti je potrebno, kam stopim, saj je teren bogato »miniran«, tudi muh je na pretek.
Na vrhu prve vzpetine se mi odpre pogled na prvi današnji cilj – KA-025. Ko se ozrem preko rame, pa uzrem drugo destinacijo, ki jo imam namen oddelati kasneje.
Proti Sloveniji in Julijcem pa se pogled odpre le na enem koncu, vse ostalo nas spremlja smrekov zid.
Vrh Petelinjeka označuje mejni kamen in se nahaja med gostim borovničevjem, kjer pa tega ni, je cca 1m visoka trava. Vzpon z vsemi postanki mi vzame slabe 3/4 ure.
Poiščem kolikor toliko normalno mesto, kjer se bo dalo sedeti in premore kaj sence. Kakršne koli antene se da postaviti, le usesti se je nato potrebno ali med borovnice ali pa v travo – odločitev je vaša. Jaz sem kmalu ugotovil, da sem se skoraj na mravljišče. Ufff. Uporabim znak S53SOTA/P. Poizkus na UKV je razočaranje. Sežem le do Lesc, potem se pa neha. Nekajkrat sicer zaznam Miloša, S57D, a ni šans, da bi se slišali. Preko meje, v OE, ni bilo interesentov za UKV zvezo.
Na KV je zgodba čisto drugačna. Proti dolinam v Sloveniji je tudi križ, slišimo pa se z ostalimi S5xSOTA/P znaki. Gužva je na momente neznosna, pojavlja se tudi vse več svinjanja in namernega motenja. Podelam 40 in 30m, poizkus na 20m se konča z eno samo zvezo. Ustavim se po cca dveh urah z 95 zvezami v logu. Sledi pospravljanje in pot pod noge do naslednjega vrha.
Sestop (modra sled):
Sestopim po nekoliko spremenjeni poti. Držim se čimbolj v senci gozda, zato je tudi sled dokaj bolj ravna. Na mestu, ki ga označuje križec, se spustim do ceste in po njej nadaljujem do avta. Dobrih 20 minut vzame vse skupaj.
Zaključek:
Navdušeni kolesarji bi verjetno uživali ob dobro vzdrževani gozdni cesti, ki pa je kar precej strma. Za končni vzpon pa bi bilo potrebno kolo pustiti nekje ob robu smučišča. Na Petelinjku ni bilo žive duše. Čisto drugače pa je bilo po poti, ki vodi po OE strani s Korenskega sedla na Tromejo. Za tiste, ki bi želeli aktivirati vrh zgolj na UKV priporočam občutno večje antene in moči, saj nem obzorje zastirajo več kot 500m višji grebeni Karavank na eni in Julijci na drugi strani.
Nadaljevanje in zaključek je opisan v poročilu aktivacije Tromeje – OE/KT-149, nekaj slik s KA-025 pa je TUKAJ.