Iz Drežniških Raven pridemo po »bog pomagaj poti« na planino Zapleč.
Krasji vrh nas že opazuje
Mrzel veter je bil kar spodoben, že pred planino Zaprikraj smo lepo pokrili glave in roke, hvalimo previdnost, da smo se oborožili tudi s toplimi vetrovkami. V prijetnem klepetu sledimo Poti miru in zgrešimo pot proti našemu cilju. Zavili smo proti planini Golobar in si ogledali del poti proti našemu naslednjemu cilju – Javorščku. Nič hudega, vse poti vodijo proti Krasjemu vrhu, ne moreš ga zgrešiti! Prečimo vzhodno pobočje in hitro se znajdemo pri lovski koči. Malo pokramljamo z možakarjem, ki brklja okoli hiše; usmeri nas na stezo, ki je par metrov pod kočo. Naprej je vse jasno in dobro označeno. Kot vse vojaške poti, je tudi ta umno speljana. Imam občutek, kot da bi bil v domačem Trnovskem gozdu – pobočje se ne imenuje zastonj Kras!
Pot se izvije iz bukovine, smo na križišču.
S59Z: Kam?
Do vrha imamo še dobrih 300 višinskih metrov. Zimska oprema je že nekaj časa varno spravljena, naredil se je čudovit dan. Izberemo desno pot, ki še nekaj časa vztraja v gozdu. Bukovino kmalu zamenjajo smreke, blizu Snežne jame se gozd zredči, prične se ruševje. Krn, Krnčica, cel greben tja do Vršiča je pred nami kot na filmskemu platnu
Zgoraj se kaže vzhodni del Krasjega vrha,
ki je v spodnjem delu prav zanimiv:
Še nekaj sopihanja in pridemo do ostalin iz prve vojne. Pozornost pritegne svojevrsten pomnik. Italijanski vojaki so ga postavili v začetku vojne svojemu padlemu sobojevniku ( več na: http://prohereditate.com/sl/object/A0174/ ):
Koliko takih pomnikov bi še postavili, če človeško življenje tod ne bi prav kmalu zgubilo vsako vrednost??
Še nekaj deset višinskih metrov, in obzorje se razširi. Kot da bi gledal zemljevid na mizi, se odpre pogled na del fronte, kjer se je začelo osvajanje Avstro Ogrske države. Daleč spodaj je Bovško polje, kjer se je leta 1917 zgodil velik zločin, ki ga vojaki imenujejo »čudež pri Kobaridu« (v resnici gre za plinski napad v Bovški kotlini, kjer so Nemške enote preprosto pomorile sovražno vojsko – bojni plini so bili seveda prepovedani)
Kot na filmskem platnu gledaš sosednja pobočja od Vršiča do Krna, stare vojaške poti so videti, kot bi jih gledal na zemljevidu. In na teh strmalih so umirali ljudje za kralje in cesarje! Saj se kaj takega ne more zgoditi v vladavini ljudstva?! Kolikim je bil zadnja slika naša svetinja – Triglav, ki se kaže tam zadaj?
Čas me priganja. Ko ravno prispemo na vrh, me pokliče Dejan. Tokrat nisem pozabil mikrofona. Prosim ga, da na SOTAwatch objavi, da bom nekoliko zamudil. Izberem krasen kraj za PPS, da imam lepo ozadje (hi),
utaborim se pod skalo, verjetno je tam prav prav zaradi SOTA anten
Frekvenca je čista, brez statike. Že po prvem QRL? Se oglasi…. SSH. Malo bi se čudil, če bi bilo drugače, hi
Prsti so malo trdi, veter je vendarle letnemu času primeren; QSD je zmeren,z novo mini ročico se še kar dobro razumeva. Pa kaj bi, na vrhu hriba je vendarle malo drugače kot doma v topli sobi. Po dolgem času ni QSB, tudi šibke signale tokrat brez večjih težav sprejmem. Tudi lovci so vedno bolj kultivirani. Če se ne oglasiš takoj že vedo, da pač čakaš, da se klicanje umiri, vedno manj je ponavljanja.
Na kratko se preselim še na 30 m. Roy me prvi pokliče, ima presenetljivo lep signal. Naredim še par zvez in QSY na 2m. Na palico pritrdim 5/8 vertikalko. Kakšnega posebnega življenja ni na tem obsegu. Morda ga bo prav SOTA malo poživila?!
Naredim trio Sabina, Miloš, Zvone na CP-036; zaprosim jih za malo reklame, z mojo vertikalko gotovo nisem ravno grmeč v dolini. Z Dejanom nikakor ne moreva vzpostaviti zveze, mora se odpeljati nekam višje. Seveda, med nama je kar nekaj hribov in dolin, ki pa niso prav pomembne v tej zgodbi. Naredim še Roberta na CP021. Proti morju mi dobro »gre«, kako ne, saj ga vidim, hi Hm, muka je s tem FM, posebno starim brontozavrom ni lahko.
Tudi z vrha hriba je najbolje iti, ko je najlepše. Mili, S59Z xyl mi z žensko natančnostjo zvije anteno ( naslednjič ne bom imel nobenih čarovniško gospodinjskih del), stolp se je itak sam zložil, ostalo je lahko. Le jaz kot ponavadi, namesto da grem s kompanijo v dolino, še malo poslikam in si ogledam panoramo. Prekrasno je! SSTV kar vabi.
Na planino Zaprikraj se spustimo po vzhodnem pobočju.
Krn je tik pred nami,
spodaj so Drežniške Ravne in Drežnica, v dolini se svetlika Soča
Pametno je gledati pod noge. Pobočje je polno lukenj, trava je spolzka. Tudi vojna je naredila svoje.
Nižje se spustimo na lepo ohranjeno vojaško pot, podporno zidovje je kot da bi ga zložili včeraj, vsi ovinki so lepo razširjeni s tlakovci (drugače bi kanone težko spravili naokoli). Kmalu prispemo na že znano križišče.
Na planini nas pričaka velik trop ovac; očitno smo zanimivi, nekatere prav firbčne (ali pa slabovidne) si nas hitijo ogledat prav od blizu. Še nekaj sto mertov in pot zaključimo.
Sama tura v lepem vremenu ni zahtevna. Pot iz Drežniških Ravni je primerna le za malo višja vozila, najboljše ona, ki gredo po vseh štirih. Svetujem previdnost pri hoji, teren je zakrasel, gotovo »predelan« tudi zaradi granatiranja, predvsem vzhodno pobočje je v mokrem zelo zahtvno. Vsekakor pa Krasji vrh ni najprimernejši za mini turbo aktivacije, če ne drugega, je kar precej oddaljen od glavnih poti.
73 es cu, Jurij, s57x