S5/JA-023 Jerebica

S57S · Odgovor Napisal/-a **S57S** » 26 Avg 2023, 01:44

Datum aktivacije
23. avgust 2023

Izhodišče
Bele Vode (980m)

Smer odhoda – ime poti
Bele vode – Jerebica

Porabljen čas za vzpon
3h 30min

Porabljen čas za spust
Približno 2h 40min

Premagana višinska razlika na poti
cca 1300m

Uvod
Jerebica se zaradi ''živalskega'' imena kaj hitro zasidra v naših možganih. Če na Youtube gledate filmčke z Jerebice, se vam v spomin vtisnejo tudi lepi razgledi, s prečudovitim Rabeljskim jezerom v dolini. Je pa to zahtevna tura, neglede od kje greste. Tako časovno, kakor tudi po višini, ki jo je treba premagati. Vreme je bilo to jutro res lepo. Napoved, vsaj za dopoldan, tudi stabilna in odločitev je padla. Jerebica. Naj takoj povem, da je stanje na terenu sedaj nekoliko drugačno, kot je opisano na hribi.net. Prvič, za parkiranje na prodišču je potrebno plačati. (8€ na dan). Da vam skrajšam muke plačila s kartico (meni ni uspelo) imejte s sabo teh 8€ v kovancih. Namečete not te kovance in nato samo še pritisnete zeleno tipiko. Nekomu, ki zna italijansko, že to prvo opravilo, ko je treba parkirati morda ne bo delalo teh težav in bo prej razumel ''preklemansko škatlo''. Jaz sem pred njo izgubil vsaj 10 minut. In nekaj živcev. Ko ste uspešno premagali to prvo oviro se z avtom spustite po klancu navzdol, nekih 50 metrov in parkirate. Italijani so spodaj z buldožerji napravili nasipe, ter s še eno rampo omejili parkirno mesto, tako da od spodnje rampe naprej proti prodišču vožnja ni več mogoča. Začetek poti vodi proti tej rampi in naprej po cesti ali bolje kolovozu, kateri poteka proti prodišču. Pot samo bom posebej na kratko opisal spodaj. Tretja stvar, ki nas kar malo zmede je, da ni nobene table, ki bi nam na začetku kazala pot, kam s prodišča sploh moramo. Četrta stvar, katera zelo odstopa od opisa na hribi.net je ta glede poti 653. Naj takoj povem, da se vseskozi držimo poti z oznako 653. Table z oznakami 653 so sicer precej majhne, težko vidne in silno redke. Obnavlja jih očitno nihče. Vse kar so obnovili že pred časom je to da so po drevesih in višje po kamnih z rdečo in belo markirali pot. Vendar je na enem ključnem mestu ta markacija tako obledela, da sva pot zgrešila. Govorim o mestu, že v visokogorju, tik nato, ko se je treba spustiti navpično po steni navzdol. To mesto sem slikal. Naj bo v pomoč bodočim obiskovalcem Jerebice. Povem naj še, da je celotna pot precej zahtevna, vsaj po delu, kjer pot poteka preko gladkega kamenja. Čevelj nikakor ne najde opore. Občutek je bil, kot da hodim po ledu. Pohodne palice vam bodo v veliko pomoč. Višje je bolje. Plezanja je bolj malo. Varoval ni nobenih. Skoraj celotna pot zahteva precej koncentracije. Divjati se po tem kraškem terenu ne da. Trud bo na koncu obilno poplačan z dih jemajočimi razgledi z vrha. Splača se!

Koordinate za parkiranje
46.40886, 13.53475
Tudi koordinate za navigacijo na hribi.net vas bodo uspešno pripeljale do parkirišča.

Opis poti do parkinga-izhodišča
Po avtocesti se zapeljemo do izhoda za Kranjsko Goro. Od tam naprej nadaljujemo proti Trbižu v Italiji. Od Trbiža naprej se usmerimo proti Bovcu in Rabeljskemu jezeru. Kot vedno, najenostavneje je, da preprosto sledite navigaciji. Morda tudi tole: plačilo italijanske vinjete ni potrebno, saj nikjer ne zavijemo na italijansko avtocesto.

Opis poti od parkinga-izhodišča do vrha
S prodišča, kjer smo parkirali, se obrnemo v pravo smer tako, da imamo cesto, po kateri smo se pripeljali za hrbtom. Pohod začnemo v smeri rampe in se usmerimo na vodoraven makadamski kolovoz, ki se začne takoj za rampo. Če dvignemo pogled, bomo levo navzgor že videli mogočno Jerebico. Najprej bomo prišli do prve večje suhe struge in le to prečimo. Levo opazimo lesen kol z dvoje belih tabel, kateri nas usmerita naravnost naprej. (Naša pot 653 in pot št. 654). Če bo ta kol, ki je zapičen v kup kamenja dolgo zdržal, pač ne morem zagotoviti. Sedaj je tam. Skratka gre za izredno slabo vzdrževanje. Dvomim, da imajo v Trbižu kakšno planinsko društvo. Vrnimo se k naši poti. Nekoliko metrov naprej prečimo še eno manjšo suho strugo in ko pridemo v gozd, pot zavije desno. Nekaj višje naša pot 653 zapusti pot 654, saj se usmeri v levo. Na hribi.net je opisano, da 653 pot nekoliko višje zapustimo. In sicer ob nekem možicu ter se usmerimo desno navzgor. To kar malo zavaja, saj v resnici pot številka 653 vodi do samega vrha Jerebice in je nikjer ne zapuščamo. Na mestu, kjer je na hribi.net slikan omenjen možic, sedaj stoji na štor postavljeno kamenje (velik možic), pot res zavije ostro desno, ampak naravnost se tam tako ali tako ne da več, saj je pot, ki je morda nekoč potekala naravnost, sedaj povsem zaraščena. Še nekoliko višje, ko že pridemo iz gozda, se klančina še bolj dvigne. Do sedaj dokaj nenaporno pot zamenja spolzko kamenje, ki vztraja vse do prvega melišča. To po kakšne pol ure, odvisno od vaše kondicije zamenja tipična visokogorska steza. Ko bomo že precej visoko, se bo treba spet precej spustiti. Po moji oceni vsaj 100m. Tik preden bi prišli iz stene, po kateri navzdol se bo treba kar malce potruditi, nadaljujemo naravnost proti vznožju druge stene in ne navzdol v melišče. Na desni steni, ki smo jo pravkar preplezali je zbledela markacija. Na drugi steni, kamor moramo nadaljevati pa je tako zbledela, da sva jo oba spregledala. Navigacija je zagato hitro rešila in mi pokazala, da bo treba nazaj in sicer prečno navzgor, če se hočeva vrniti na pravo, shojeno stezico. Skratka, ta stena, kjer se je treba spustiti strmo navzdol, se da premagati po nekakšnih naravnih stopnicah PO LEVI STRANI NAVZDOL! Tukaj bi prišla prav kakšna jeklenica ali vsaj kakšen klin. Pa ju ni. Zato pazljivo. Višje proti vrhu ni več nekih resnejših ovir.

Vrh
Vrh je dovolj velik za naše potrebe. Lahko se umaknemo precej stran od navala na vpisno knjigo. UKV gre zelo zelo slabo. Sam sem tokrat uspel v dnevnik spraviti le tri UKV FM zveze: 9A2NB iz Poreča, ki je bil čistih 59, S56CRP iz Bovca in nekoliko kasneje še Janeza, S57JJ. Na kratkem valu pa se je na moj CQ oglasil le Chris, F4WBN. Kasneje, če sem hotel v dnevnik spraviti te štiri potrebne zveze za aktivacijo, sem bil primoran pobrati še OV1CDX. Z iskanjem po bandu. Verjetno je mojemu praznemu klicanju CQ SOTA botroval moj spot s strani 9A2NB, ki me je na mojo prošnjo sicer spotiral, a žal se nisva dobro razumela in sem tako bil spotiran na 14.044 CW med tem, ko sem jaz mislil, da sem spotiran na 14.333 SSB. Kasneje me je spotiral še enkrat, tokrat na pravi frekvenci, a nekako ni šlo. Prvič se mi je zgodilo, da nihče več ni poklical. Omenim naj še da GSM signala in s tem interneta na Jerebici ni. Telegrafije, ki nas v takih primerih ko ni interneta rešuje (če smo se le predhodno najavili na SotaWatchu) pa zaradi potrebnega hitrega umika z gore in moje ideje, da bom prej naredil več zvez na SSB kakor v CW (kar je bilo zmotno), nisem niti poskusil.

Zaključek
Ker je pot do vrha Jerebice trajala cele tri ure in pol, na nebu pa so se že začeli kopičiti pred-nevihtni kumulusi sva se odločila za bliskovit umik s te prelepe gore. Zato je tokratna aktivacija spet ena mojih zelo kratkih. Le pet zvez je v logu. Če bi vztrajala še dlje, bi bilo prenevarno. Prva ploha naju je pri sestopu vseeno ujela, a na srečo že v gozdu, nekih 500m nad prodiščem, kjer teren ni več tako zahteven. Nekoliko kasneje je spet posijalo sonce, tako da sva uspešno prispela do avta. Sicer povsem premočena do kože, ampak ne zaradi dežja temveč od potu. S sabo sva imela le 3 litre vode, kaj je bilo na meji. Če se boste podali na Jerebico, ne pozabiti na dovolj tekočine. Vsaj minimalno dva litra po osebi. Rabili jo boste.
Jerebica je vsekakor vredna obiska. Odsvetujem pa vsako hitenje in obvezo pazite, da bo vreme suho. Sicer je po mojem ta pot prenevarna. Vsaj za povprečnega planinca, kamor štejem naju z ženo. Tudi nekaj kondicije ne bo odveč. Srečno.

Youtube video je na naslovu:
https://www.youtube.com/watch?v=AmxZXDl ... U3cw%3D%3D

Parkomat. Kako, kako?