S5/JA-053 Senica

Moderator: s58r

S5/JA-053 Senica

OdgovorNapisal/-a s57xx » 12 Nov 2015, 20:33

Jurij S57X je že pred štirimi leti napisal, da o Senici ni najti kaj prida informacij. Za svoj prvi vzpon na ta hrib se odpravim v okviru S5100ISONZO aktivnosti. Na 1:50k kartah novejšega datuma se vidi, da gozdna cesta pripelje precej visoko pod zahodno pobočje vrha. Zato se odločim, da zadeve natančneje raziščem. Vračal bi se rad po SV grebenu, a so se zadeve obrnile nekoliko drugače. Zaradi povsem neuporabnih podatkov na kartah večjega formata se odločim, da si zemljevida tokrat ne bom tiskal. Precej nenavadno zame ;) . Lidar podatki pokažejo, da je po severnem pobočju kar nekaj gozdnih cest, ki niso vrisane nikjer. Marsikaj se kaže v Lidar sencah, kar bi bilo zanimivo preveriti na terenu. Primerjam še s kopijo karte razporeditve topništva pred 11. bitko in sem pripravljen.

Slika

Izhodišče je manjše parkirišče ob igrišču v Ljubinju. Ravno prav pridem, da je še prazno, saj se par minut za mano prične zbirati zelena bratovščina. Glede na razstavljen ulov ob povratku do avta vidim, da so gor plačale le srne. Glede na to, da so bili med avti tudi taki z registracijo »I«, je to kar uspeh.

Slika

Prvih nekaj metrov mimo hiš naredim po asfaltu, nato pa na prvem »resnem« odcepu zavijem desno na makadam in nato še enkrat desno, tako da se vračam nazaj proti Ljubinju. Prvi del poti je prijeten. Gozd, ki je skoraj v celoti izgubil listje, omogoča nekaj razgleda proti Kobali in Kobilji glavi. Pri tabli, ki označuje, da je 600m do razgledne točke (smer pa ni označena), se držim levo. Kmalu pridem do opuščenega stana. Ga je porušila starost ali drevo? Poti ne nadaljujem v tej smeri, a se na sledi vidi majhen »nosek« proti vzhodu. Po njej je nadaljeval Jurij v prvem opisu. Držim se ceste, ki poteka proti zahodu. Kmalu naletim na precejšnjo uravnavo, ki jo zapira greben.

Slika

Tu se pričnejo pojavljati prve kaverne. Nadaljujem po cesti do smerokazov brez napisov. Naredim manjši ovinek po markirani stezi, ki pa se kmalu izgubi, zato se vrnem. Kar nekaj kavern, jarkov in celo kaka betonirana ostalina se najde v tem grebenu in tik za njim. Na skrajni točki pokukam v dolino, kjer se vidi severno pobočje Mrzlega vrha, Mengore, Bučenica in v ozadju greben Kolovrata.

Slika

Cesta se še nekaj časa nadaljuje v smeri JV, nato se konča z obračališčem. Ležernega sprehajanja je konec. Do vrha je k sreči le še kakih 30 višinskih metrov in okoli 200-250m zračne razdalje. Še dobro, saj je od tu naprej vse polomljeno, prepleteno in ponekod na gosto zaraslo z robidovjem ali čem podobnim bodečim. Jesen jih ni še prav nič prizadela. Upam, da bo začetek prihodnjega leta bolje – podobno kot na sosednjem Mrzlem in Selskem vrhu.

Slika

Iščem konfin, ki označuje vrh, pa mi ga ne uspe najti. Verjetno se je skril v debeli plasti listja. Utaborim se nekje med oznako vrha na karti in zloženim zidom, ki je tudi po moji presoji nekoliko višji od točke, kjer naj bi bil pravi vrh. Fiberglas postavim brez večjih težav – še klini gredo radi v, še vedno, vidne ostanke okopov. Žal se na bandu odvija kar nekaj kontestov, zato je delo n a2tradicionalnih« bandih oteženo. Od WARC-ov pa sem uspešen le na 30m, ki je tudi najbolj produktiven, a daleč od tega, kar sem že bil navajen. V uri je vsega konec. Pospravim in se napotim po zeleni sledi proti dolini. Kmalu pod vrhom najdem betonirane objekte, ki pa so bistveno bolj zaraščeni, kot so na Jurijevih slikah izpred let (tudi žled je bil vmes). Nekaj bi se moralo skrivati še malo bolj južno od njih, a je teren prenevaren. Veje, debla, polomljeno drevje leži vse okoli. K sreči je teren suh in ne drsi. Kljub vsemu obupam in se postopoma usmerim proti pašnikom, ki jih poznamo iz prejšnjih opisov. Vmes parkrat »obvisim« v goščavi, a na koncu le z nekaj praskami in slepimi potniki, ki jih otresem z vej, pridem na bolj prehoden teren. Gornji del pašnika je zaradi poškodovanih ograj verjetno opuščen in se zarašča. Malo nižje vse skupaj postane pomirjujoč sprehod.

Slika

Spustim se na nekakšno sedlo, kjer ob balah počiva nekaj častitljivih valovitih pločevin, ki so jih uporabljali za strehe. Sto let se jim že pričenja poznati. Nadaljujem desno po lepem pašniku, na katerem rastejo macesni in kaka smreka. Pravi raj! Najdem vdolbino, kateri se pozna, da ni naravna. Lahko je ostanek topniškega položaja, lahko pa tudi samo ostanek kala, ki so ga opustili. Prijetna, s travo poraščena pot poteka v smeri grebena proti vzhodu. Žal se kmalu konča v neprehodni zmešnjavi. Dovolj je bilo prebijanja skozi vejevje, zato se obrnem in vrnem del poti do tistih bal sena in valovitk. Nato nadaljujem po dobri traktorski cesti proti izhodišču. Kasneje ugotovim, da skoraj na istem mestu, kot S57X pred leti, naredim posnetek poti. Na hitro z vrha pogledam na porušen stan, ki sem ga ob vzponu pogledal od spodaj, a raje nadaljujem po drugi cesti, ki se nekoliko nižje pridruži tisti, po kateri se zjutraj vzpenjam. Do avta ni potrebno več biti v stalni pripravljenosti, kam se boš zataknil ali kje ti bo zdrsnilo. Prav pomirjujoče.

Slika

Zanimiv hrib, a sem ga za par let zamudil. Dokler ni bilo žleda, je moralo vse biti bistveno lepše prehodno. Vprašanje je, če bodo gozd kdaj očistili do mere, da bo vse skupaj še bolj prijetno. Tako vzpona, kot povratka je bilo za nekaj preko 4km hoje, kar je skupaj z višinko razliko vzelo približno uro in tričetrt. Seveda se da priti hitreje, a bi na poti marsikaj spregledal. Splašim kar nekaj srnjadi, bolj problematično pa je bilo lomastenje po gostem grmovju in podrasti – sploh, ker so bili travnike močno in pred kratkim prekopale divje svinje.

Več slik je v galeriji.
Jure S57XX
Uporabniški avatar
s57xx
 
Prispevkov: 1066
Pridružen: 19 Maj 2008, 06:08
Kraj: Škofja Loka

Vrni se na JA - Julijske Alpe

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 1 gost

cron