(Petra Svoljšak, Soška Fronta; v originalu se avtorica vpraša "Kaj je ostalo ... po 75 letih ...)
»Mrzli vrh! Gora krvi in vzdihljajev, kraj strašnih spominov«, piše v petih jezikih na spominski plošči, ki jo je v spomin vseh umrlih v letih 1915-1917 postavilo društvo Peski. Mrzli vrh, 1360m visok hrib nad vasema Gabrje in Volarje, se je vpisal v zgodovino kot eno najhujših bojišč v zgornjem delu soške fronte. Ko se z ekipo vzpenjamo proti vrhu mi pade na misel, da je to prvo »pravo« bojišče, ki ga do sedaj obiščemo od junija, ko smo pričeli z aktivnostmi ob 100 letnici bojev. Veliki vrh, Kuk, Globočak, Ozben, Senica, Kobilja glava, Kozlov rob so bili vsi nekoliko »odmaknjeni« od glavnega dogajanja ali pa so postali »slavni« ob zaključku bojev na Soči. Pa naj to ne izzveni, da se tudi tam niso dogajali usodni dogodki. Tudi tam so vojaki čakali in živeli svojo usodo – nekateri so preživeli, veliko jih je za vedno ostalo po hribih, dolinah in pokopališčih tam okoli.
Vrh z Jurijem in Dominikom osvojimo po preizkušeni smeri iz vasi Krn. Solidna a strma, in ponekod zelo ozka cesta, nas preko Kamna in Vrsna pripelje v vas. Zadnji del (par 100m) je makadamski. Na koncu je edino parkirišče, kjer je prostora za kake 4-5 lepo(!) parkirana vozila. Malo pred osmo smo sami na izhodišču. Deset minut, ki jih porabimo, da se pripravimo na odhod, hitro mine. Izhodišče je na okoli 900m nadmorske višine. Pot se enakomerno a vztrajno dviguje po gozdnatem pobočju Visoč vrha. Kmalu nas levo nad cesto pričaka ostanek nečesa, kar bi lahko bila opazovalnica. S severnega konca je viden ostanek jarka, po katerem se je zakrito prišlo do objekta. Ker se nikamor ne vidi lokacijo označim v GPS-u. Šele ko se podatek prenese na karto se vidi, da je objekt postavljen tako, da je imel idealen pogled na SZ pobočje Mrzlega vrha. Verjetno opazovalnica, si mislim. Zelo podoben objekt kot na Globočaku, ki nima stropne plošče. Pri temu je krajšo potegnil prednji del stene, ki gleda proti bojišču.
Nekaj naprej naletimo na tablo, ki popotnika vabi do Puščavnikove jame. Ogled bo počakal na povratek, saj ne želimo, da bi preveč zamudili napovedan termin javljanja. Pot do prevala Pretovč nad planino Pretovč je več ali manj speljana po gozdu, zato se le tu in tam odpre nekaj razgleda v smeri vasi Krn in na južna pobočja pod Krnom. Takoj po prihodu iz gozda se pokaže naš cilj in planina nekoliko niže.
Informacijska tabla opozori, da prihajamo na območje muzeja na prostem Mrzli vrh, ki je vključen v Poti miru v Posočju. Odločimo se, da bo ogled dela AO položajev, po katerih vodi tudi najkrajša pot proti vrhu, za tokrat dovolj. Prihodnjič pridejo na vrsto Italijanski položaji okoli planine Lapoč. Poleg tega pa izvemo, da nekaj sto metrom vzhodno od Pretovča obnavljajo eno do obeležij, ki so ga v spomin na boje tukaj postavili pripadniki 19. pehotnega polka (IR 19).
Od planine se pričnemo vzpenjati na severna pobočja Mrzlega vrha. Teren je strm, a je pot lepo speljana po pobočju. Višje gremo, bolj pogosto se v terenu nakazujejo ostanki položajev. Kjer je teren mehak, se komaj kaj vidi. V tršem terenu so ostanki bolj opazni, a 100 let nikakor ne prizanaša. Krajši postanek si privoščimo pri znani kaverni z oltarjem, a bo tudi ta morala počakati na povratek.
Približno dve uri in pol potrebujemo, da pridemo od avta do vrha. Ta je preoblikovan, razsekan in prevrta po dolgem in po čez. A nam pozornost najprej pritegne sosednje pobočje Grmuča, ki stoji vzhodno od nas. Svetloba pada na travnate dele pobočja ravno pod kotom, da se lepo izrisujejo drugače komaj zaznavni obrisi jarkov, položajev in stotine kraterjev granat in min. Globoko pod nami se vije Soča, na drugo stran pa se vidi Javorca nad planino Polog.
Vrh označuje velik lesen križ, ki so ga »Prijatelji te gore postavili v spomin vseh umrlih, ponesrečenih in padlim v obeh vojnah«. Potrebno je kar malo pogledat, kam postaviva oba PPS-a, saj pod rušo hitro zadeneš ob skalo. Malo je potrebno paziti, kje stopaš. Polno lukenj in skal, ki so ostale od nekdanjih prsobranov, niso ravno zanesljiva stopnja. Jaz se utaborim med dvema jarkoma nekoliko SZ od vrha, Jurij postavi UKV bolj zahodno. Sama aktivacija po številu zvez ni ravno najbolj uspešna. Razveseliva se parih UKV zvez, kar je s teh koncev kar uspeh. KV band pa ni bil pravi. Prasketa in šumi. Očitno se že čuti vpliv spreminjajočega se vremena, saj vrhovi od Krna proti vzhodu že dobivajo meglene kape, ki počasi a vztrajno lezejo vse niže.
Veselje na bandu hitro mine. Poleg nas treh se na vrhu prikaže še par pohodnikov, ki hitro odbrzijo naprej. Vračamo se po grebenu proti planini Lapoč (zelena sled), a ne prav daleč, saj se pot kmalu obrne nazaj proti vzhodu in znani kaverni, ki so jo uredili pripadniki III. bataljona 46. pehotnega polka iz Szegeda. Ti so se na pobočju nad planino Pretovč bojevali večino od 29 mesecev dolgih bojev ob Soči. Uravnava pred dvema vhodoma je ograjena tako, da krave, ki se pasejo tu okoli, ne delajo škode. Za vrata, ograjo, križ, nosilce zastav je uporabljen material, ki je ostal od bojev – nosilci bodeče žice, žica sama, zvarjena ohišja šrapnelskih granat, značilna valovita pločevina za strehe, … Oltar, ki so ga postavili ob vhodu v kaverno si ogledamo, za kaj več pa bi potrebovali močnejše svetilke, saj te, ki jih imamo s sabo, ne dajo dovolj svetlobe. Žal je v drugi, manjši, kaverni smetišče. Odsluženi venci, ohišja sveč, les … Ko kamere ugasnejo in se visoki gostje nehajo sončiti v lastni veličini, spomin do naslednjega leta pri marsikom ugasne …
Spustimo se do planine, kjer se Jurij zaplete v pogovor. Kaj veliko ne izvemo. Nekaj več informacij dobimo kasneje od lovca, ki se odpravlja delati red med divjimi svinjami, ki so se preveč namnožile tam okoli. Spust je nekoliko hitrejši, kot vzpon, a bistvene razlike ni. Pogledamo Puščavnikovo jamo in v bližini najdemo še dve kaverni, ki so jih ravno pričeli kopati. Morda je delo zastalo zaradi preboja fronte, morda pa so graditelji ugotovili, da lokacija zaradi hudournika v bližini, ni ustrezna. Krajši počitek pri avtu, nato pa pot do Tolmina, kjer se ustavimo na pijači. Pridružijo se nam še Anka, Stane, Gregor, Aleksander in Viktor, ki se zaradi poslabšanja vremena predčasno vračajo s planine Kuk. Izmenjava vtisov in slovo: »Do naslednjič!«.
Nekaj slik večjega formata je TUKAJ