O vrhu na internetu ne boste našli veliko informacij. Še največ izveste iz poročil predhodnih aktivatorjev, ki predstavljajo dobro osnovo za načrtovanje izleta (npr. S57X ali S53X). Prav zanimiv je tudi tekst avtorjev Žige Kokalja in Željka Cimpriča o usodi vrha za časa Soške fronte, na katerega v svojem poročilu opozarja že Jurij. Vrh se je nahajal na območju 3. obrambne linije, ki so jo Italijani naredili za časa bojev ob Soči. Območje je predstavljalo nekako mostišče namenjeno lažji obrambi Kobarida. Večino časa na samem vrhu in širšem območju mostišča ni bilo vojske. Ob bliskovitem prodoru nemških enot za časa 12. soške bitke so Italijani v zadnjem trenutku na območju razporedili dele enot brigade Foggia. V vsesplošni zmedi in paničnem umiku so Italijani prehitro razstrelili mostove na Soči in tako odrezali umik lastnim enotam nameščenim na »Kobariškem mostišču«. Za večino se je tako vojna končala v ujetniškem taborišču.
Danes je območje zelo zaraščeno, zato je sledenje jarkom in kavernam na hribu težavno. Nekoliko bolje so ostanki 3. linije vidni ob poti do slapa Kozjek. Zaradi visoke podrasti in trav je raziskovanje vrha v zimskem in zgodnjo pomladanskem času zagotovo bolj priporočljivo, a se nekaj vidi tudi sedaj.
Z Jurijem naskočiva vrh po »klasični« smeri. Avto pustiva ob cesti malo pod spomenikom NOB pred Drežnico. Nekaj prvih metrov narediva po cesti, nato pa desno na betonirano pot in po njej do prvega resnega odcepa, ki nas usmeri levo na široko gozdno cesto. Ta nas po uri ležerne hoje in sprotnem sladkanju z malinami, pripelje pod sam vrh. Skozi gosto drevje se le tu in tam odpre pogled proti Krnu ali v smeri Krasjega vrha. Zahodno od vrha naletiva ne prve strelske jarke. Cesta obide najin cilj po južni strani. Na sedlu med vrhom in vzpetino desno najdeva kaverno. Na pravi vrh se je potrebno povzpeti »po azimutu«, saj poti ni. Prvi obrambni pas tvorijo koprive do pasu in precej gosto grmovje. Uspe nama najti pot med vejami, preskočiva obrambni jarek in že sva na cilju. Vrh je precej razvlečen in sprva nisi čisto prepričan, kateri del je višji. Tisti del, ki je označen na kartah je bil ob obisku poraščen z visoko travo. Morda pa le nekaj 10m vzhodnejši, ki je bolj kamnit. Saj je vseeno, vse je precej skupaj, pravih oznak pa tako ali tako nisva našla.
Celotno območje je precej zanemarjeno. Kupi podrtega drevja, ki počasi propada. Kljub vsemu se da najti primeren prostor za postavitev dveh PPS-ov, ki sta dovolj razmaknjena, da se pri delu ne motiva. Na S5100ISONZO znak se lovci počasi navajajo. Nekaj več težav imajo nekateri drugi, ki jih znak zanima zaradi prefiksa. Aktivnost ni najboljša. Nekaj zagotovo prispeva majhna višina vrha in obkroženost z bistveno višjimi vrhovi.
Do avta se vračava po znani poti. Pred odhodom domov se ustaviva še na Gradiču, kjer je znana kostnica s cerkvijo. Med obema vojnama so Italijani vse svoje padle z bojišč ob Soči prekopali v tri monumentalne kostnice. Ena od njih je v Kobaridu, ostali dve sta na drugi strani meje. Padli vojaki so tako še po smrti služili propagandnim namenom režima, ki se je porajal.
Od mojega zadnjega obiska teh koncev je v objektu, ki je bil namenjen čuvaju in vzdrževalcu kostnice, nastal muzej z ostalinami iz tistega obdobja. Kar nekaj časa sva klepetala tudi z lastnikom zbirke, ki nadaljuje tradicijo očeta – po navedbi enega od začetnikov »muzejskega« zbiranja ostalin vojne. Zanimiv ogled in klepet, a sem doma ugotovil, da nisem naredil nobenega posnetka. Nič hudega, zagotovo se bomo še kdaj vrnili v te konce v času aktivnosti ob 100 letnici bojev ob Soči, za tokrat pa le povezava do predstavitve muzeja.
Nekaj slik v večjem formatu je tukaj -> KLIK