S5/JA-012 Pelc nad Klonicami

Moderator: s58r

Odgovori
s56jaz
Prispevkov: 50
Pridružen: 19 Jun 2008, 00:34

S5/JA-012 Pelc nad Klonicami

Odgovor Napisal/-a s56jaz »

Zadnje čase bolj malo pišem zato sem za mojo zadnjo aktivacijo pripravil dve verziji. Kratko verzijo za tiste, ki jim moje pisanje ni pri srcu in malo daljšo tiste, ki so pripravljeni vzeti malo več časa za branje v prihajajočih jesenskih dneh.

Verzija 1
Vrh: Pelc nad Klonicami 2442m S5/JA-012 JN66UJ
Dostop: avto, Kranj - Kranjska gora - Vršič - Zadnja Trenta
peš, Zadnja Trenta - Zavetišče pod Špičko – Škrbina za Gradom – Pelc nad Klonicami
čas vzpona 5-6h, sestop 4-5h, skupaj 9-11 ali pa tudi več
Zahtevnost: zahtevno brezpotje, sestop po poti dostopa
Možnost postavitve anten: vrh je še kar prostoren, v eni smeri je mogoče raztegniti tudi dipol
Oprema: ročna Wouxun in antena HB 9MTN
Uspel narediti 7 zvez na 2m in 2 na 70cm.



Verzija 2
Moja letošnja bera SOTA vrhov je bolj slaba. Saj ne, da nisem hodil v hribe. Kar nekaj dvatisočakov sva skupaj z mojo YL oblezla, samo na mojo žalost med njimi ni bilo vrhov z SOTA seznama.
Na koncu letošnjega dopusta (28.julija) je le padla odločitev, da greva nekam v Julijce kjer bom lahko aktiviral enega od vrhov. Na seznamu sem imel tri: Kotovo špico, Pelc nad Klonicami in Veliki Snežni vrh.
Prvi je odpadel zato, ker sem prijatelju obljubil, da se bomo naj povzpeli skupaj – ampak ta vikend zaradi obveznosti, on pač ne more.
Veliki Snežni vrh ni najbolj dišal moji YL, ker pač ne seže preko 2000m. Da je verjetno cela pot kar precej kosmata (kako, je lepo opisal Marko) sem raje modro zamolčal.
Tako je ostal Pelc nad Klonicami 2442m.
Lep markanten vrh, na katerem pa je le malo obiskov. Nanj se povzpnejo samo alpinisti ali pa dobro uhojeni ljubitelji brezpotij, ki jih ni strah vzpenjanja in sestopanja ter iskanja prehodov v veliki strmini ter za povrh preplezati še nekaj detajlov III težavnostne stopnje.
Vrh na vse strani pošilja kar strme stene in nanj ne vodi nobena markirana pot. Glavni razlog za malo obiskov pa verjetno tiči tudi v drugem grmu. Pelčev bližnji sosed je namreč Jalovec - gora kristal kakor ga je nekoč nekdo poimenoval. Temu gospodu je namreč posvečena pozornost večine planincev, ki hodijo tam okoli. Trumi planincev je Pelc nad Klonicami samo sijajna kulisa v katero se zazrejo samo takrat, ko si med grizenjem kolen iz Trente ali Vršiča privoščijo trenutek oddiha in si obrišejo potno čelo.

Dostop:
Možnih je več variant. Naj takoj pripomnim, da so tudi markirane poti predvsem od zavetišča pod Špičko naprej in v dolino Bale zelo zahtevne in ponekod slabše markirane zato je tod priporočljivo hoditi z vodnikom ali alpinistom.
Najkrajši dostop je od Zavetišča pod Špičko na sedelce Škrbine za Gradom in od tam po grebenu na vrh. Sestop je najbolje opraviti po smeri dostopa. Od škrbine naprej je brezpotje in zahteva obvladovanje plezanja od I - III težavnostne stopnje.
Do Škrbine za Gradom lahko dostopimo po markirani poti tudi iz doline Bale, ki je nekakšen podaljšek doline Bavščice.
Lahko pa se odločimo za mnogo daljši dostop z planine Zapotok pod Bavškim Grintovcem. Pri tem opravimo prečenje več vrhov in zadnji na katerega se povzpnemo je ravno Pelc nad Klonicami. Celotna pot z planine Zapotok je zelo zahtevno brezpotje.
No to turo sva imela v načrtu tudi midva, vendar v obratni smeri. Kako pa se je vse skupaj izteklo pa v nadaljevanju.
Ker sva imela v planu celodnevno turo se je bilo potrebno odpeljati od doma že zelo zgodaj. Budilka je tako neusmiljeno tulila že ob 3uri. Že od nekdaj nisem pristaš zgodnjega vstajanja zato sem jo mirno treščil, da je utihnila in tako prestavil vstajanje za slabe pol ure. Takrat me je pričela buditi žena, ki je medtem že pozajtrkovala. Na srečo sem že zvečer vse spakiral zato opremo na hitro zmečeva v avto in se preko Vršiča odpeljeva do Zadnje Trente.
Parkirala sva na parkirišču kjer se prične peš pot proti Jalovcu. Po tej poti sva se vzpenjala vse do zavetišča pod Špičko. Tempo sva imela za mojo kondicijo kar hud saj sva prehitevala vse po vrsti in to kljub temu, da je moj nahrbtnik v primerjavi z drugimi izgledal kot tronadstropna omara. Plezalna vrv in ostala plezalna oprema ter nekaj litrov vode je poskrbelo, da sem do zavetišča prišel primerno ogret (beri -prešvican kot star konj).

Pri zavetišču je bilo že kar nekaj planincev. Ne boste verjeli - vsi po vrsti so bili namenjeni na Jalovec. Kje je najin Pelc večina izve šele, ko jim pokažem kje stoji.
Z hojo proti Pelcu pričneš na levi strani zavetišča. Prvi orientir je lesen WC, nato pa mimo njega nadaljuješ po slabo markirani stezici v rahlem vzponu okrog Špičke. Kmalu prideš v konto v kateri te na levi strani pričaka zoprno melišče, ki se spušča izpod Pelca.
Po njem se povzpneš v Škrbino za Gradom. Tu na glavo povezneš čelado si nadeneš plezalni pas, privežeš vrv (ali pa tudi ne) se obrneš levo in zlezeš v brezpotje. Vzpon poteka večji del po grebenu. Vse skozi iščeš najlažje prehode in včasih se izplača malo razgledati saj se v nasprotnem primeru hitro znajdeš v kakšni gladki plošči ali previsu. Do vrha sta dve težji mesti, ki sta zoprni zato, ker jih moraš premagati v sestopu. Eno od teh mest je celo opremljeno z krajšo vrvjo, ki visi preko manjšega previsa. Štrik je sicer dobrodošel vendar bolj prav pride tistim, ki tod lezejo v nasprotno smer - se pravi sestopajo – vendar se na tem mestu vzpenjajo. Sestopajočega, ki se preveč vneto drži vrvi odnese v najbolj gladek del previsne skale zato je bolje vrv imeti tako za vsak slučaj, sam pa poiščeš oprimke, ki se izkažejo za povesem zadovoljive.
Z vzponom do vrha Pelca nisva imela težav in lahko sem pričel z aktivacijo. Ker je bil nahrbtnik za moja kolena že čisto pretežak sem imel s seboj samo kitajsko postajo za 2m in HB9MTN anteno.
Malo sem bil v skrbeh če bom uspel sploh koga priklicati. Na začetku je kazalo že precej slabo. Aktivacijo so prvih 15min reševali S57AJJ, S57ILF, S53XX in en italjan. No v zadnjih desetih minutah sem uspel narediti še dodatne tri zvezev na 2m in dve na 70cm. Skupaj torej devet. Za 2m je bilo kar zadosti. Za kaj več pa tudi časa ni bilo.
Vreme, ki je bilo do prihoda v škrbino ves čas enkratno se je pričelo kujati. Okrog Briceljnika in naprej v smeri Mangarta so se pričele vleči čedalje bolj temne megle. Občasno je kakšen pramen zagrnil tudi naju na vrhu. Zato sem pospešil odhod saj je bilo do najinega današnjega cilja še daleč. Sestopila sva po grebenu v smeri škrbine, iz katere se nato povzpneš na Veliki Pelc.
Do vrha nama je šlo še kar dobro. Kmalu po tistem, ko sva zapustila Veliki Pelc in pričela s spustom proti Srednjemu Pelcu pa naju je zajela megla. Hudir frdamani je bil tako gost, da sem občasno videl samo kakšnih 20m ali pa še manj.
Po kakšni uri plezanja in hoje po strmih travah je šla moja orientacija po gobe. Pojma nisem imel koliko imava do naslednjega vrha in kje naj bi se točno naj sploh povzpela. Vedel sem samo, da preveč desno navzdol ne smeva, levo pa so nama pot zapirale strme skale. Glede na hitrost s katero napredujeva nama kmalu postane jasno, da z vzponi na vrhove do noči verjetno ne bova dosegla doline. Vesela bova lahko, če bova dosegla vsaj planino Zapotok. Megla kot zanalašč še vedno ni hotela popustiti niti za las
Za vsak slučaj sem imel v glavi še en izhod v rezervi. Spust proti vzhodu v dolino Trente in tam poiskati pot, ki vodi od zavetišča pod Špičko na planino Zapotok. Da bi to lahko izvedel pa sem moral najprej najti primerno mesto za sestop - najbolje sedlo med dvema vrhovoma.
Končno prideva na nekakšen hrbet in takrat veter za trenutek dvigne meglo. Ravno za toliko, da sem kakšnih sto metov pod nama zagledal manjše sedelce z obeh strani poraslo z travo. Kar samo se mi je zasmejalo. Tam bova poizkusila sestopiti proti Trenti. Ko priplezava do sedla se še vedno ne vidi praktično nič, so pa trave ravno prav strme, da bi se dalo še normalno sestopati brez varovanja. Zato poizkusiva in pričneva z sestopom. Po dobrih sto višinskih metrih, megle zmanjka kot bi jo odrezal z nožem. Dolina Trente je kot na dlani. Sedaj lahko vsaj ugotoviva kje sploh sva. Odločiva se, da nazaj navzgor in na drugo stran ne bova rinila. Rajši bova nadaljeval sestop. Pot nama zapre strm mestoma prepaden dobrih 50m visok prag. Nekaj časa iščem prehod saj mi spust po vrvi ne diši. Povsem desno ob steni najdem ozko in zelo strmo gredino (lajštico) po kateri je vse polno gamsovih bobkov. »Eej, to je to«. Zelo podobno je v Koglu kjer taki lajšti pravimo gamsov sekret. Ponuja pa povsem naraven prehod preko stene.
Kljub temu zadnjih pet metrov postane bolj zabeljenih, saj zlezeš v ozek in moker kamin pod katerim je nekaj metrov skoraj povsem gladkih plošč. Ne mislim se ravno voziti po toboganu proti cilju, ki ga ne vidim zato v špranjo roma klin v katerega nato vpeljem dva prusika. Tako postane spust mnogo bolj varen, že skoraj »komot« .

Zgoraj v kaminu se mi je pri zabijanju klina malo čudno zdelo kako za vraga gredo pa gamsi tukaj dol. Gor bi še nekako razumel ampak dol?? Zadeva je pojasnjena takoj, ko stopim na manjši kup šodra, ki leži pod gladkimi ploščami. Gamsi seveda niso takšni štori kot sem jaz, ki si lahko pomagam z klinom in prusiki. Oni to rešijo veliko bolj elegantno in enostavno - skočijo. Kaj pa je za njih tistih dobrih pet metrov.

No za naju je bil najtežji del za nama - vsaj mislila sva tako. Po dobri uri spusta najprej po šodru, ki se konča z ogromnimi balvani, preko melišča in nato zopet po strmih travah, prideva na težko pričakovano »markirano« pot.
Tu pa sprejmeva »strateško«odločitev dneva. Ne bova šla na planino Zapotok saj je to pol ure hoje v nasprotno smer. Šla bova levo proti zavetišču pod Špičko saj je to v najini smeri in pot je bila zjutraj videti na novo urejena in označena. Malo vzpona in malo spusta, dolžina pa nekaj več kot dva kilometra. Ena »urca« pa bova na magistrali po kateri sva se zjutraj vzpenjala proti zavetišču .
Ja če bi takrat vedel, kar sem o tej poti prebral nato zvečer v opisu, ki ga je nekdo napisal pred 10leti bi verjetno izbral vse kaj drugega kot pa smer v levo. Bumbar vedno najprej poizkusi nato pa bere navodila - tako nekako pravijo ta pametni.
Zadeva je izpadla nekako takole.
Prvih nekaj sto metrov so bile markacije in stezica še za silo vidne. Čeprav težko sem jim med visokimi šopi trav in globokimi škrapljami med njimi še nekako sledil. Nato sem zgrešil prvič za nekaj metrov in čez nekaj časa drugič - za malo več metrov in tretjič - ko sem se vrnil tja kjer sem našel zadnjo od drugič. Potem jih nisem našel več. Bolj ko sva se bližala grebenu, ki vodi izpod Vršaca manj sva vedela kje gre pot. Kjer koli sem poizkusil vse se je izkazalo za živalsko stezo, ki se konča nekje v šopih trave. Letam gor in dol po tistem skrotju kot odvezan cucek. Švic mi zaliva oči in očala, brisalcev pa nimam zato imam še dodatno delo z čiščenjem. Žena se tačas zložno vzpenja proti grebenu s katerega naj bi se nato morala kakšnih 100m spustiti. Počasi se mi zazdi, da je že previsoko zato jo pokličem naj pride niže in me počaka. Še sreča. Medtem, ko jaz sopiham navzgor do nje, ona zagleda na skali dve obledeli in za slab noht veliki »packi«, ki sta za ped narazen. "Najbrž je bila to markacija" vpije. Uh, končno. Prav z veseljem si ti packi od blizu ogledam. Resnično, to je nekoč bila ravna rdeča črta, ki je pripadala markaciji, sedaj pa jo je zob časa že skoraj povsem izbrisal z obličja zemlje.
Skoraj pol ure sva rabila, da sva zopet našla nekaj kar naj bi kazalo, da sva na pravi poti. Zadnji čas, saj mi lomastenje po bližnjem ruševju ni niti najmanj dišalo. Žena počaka, da se jaz malo razgledam in končno mi uspe najti prehod, ki vodi med ruševjem in naprej preko grebena kjer se nato po zelo strmi in ozki stezici spusti na melišče slabih 100m niže. Z melišča vodi dobro vidna steza nekam v ruševje in »strokovno« ocenim, da imava še približno pol ure do stika z potjo, ki vodi na špičko.
Ampak kot zakleto poti in markacij v ruševju zopet zmanjka in sem ter tja se je zato bolje zanesti na možice. Kmalu ugotovim, da tudi ti niso vedno zanesljivi in če jim slepo slediš si kmalu v slepi ulici sredi ruševja. Ne preostane ti nič drugega kot » rikverc« in v naslednjo ulico poizkušat srečo. Za povrh se pot še nekajkrat kar dobro spusti in nato zopet strmo vzpne, kje drugje kot skozi ruševje. Končno se le rešiva tega zelenega blodnjaka. Zadnjih deset minut nama je prizaneseno saj je nekdo ruševje posekal in je steza tako bolje vidna. Samo nekaj metrov pred potjo na špičko sta kot v posmeh tudi dve povsem novi markaciji in lep napis Bavški Grintavec. Za celotno »markirano« pot naj bi potrebovala dobro uro, midva pa sva vse skupaj podaljšala na dobri dve – kar tako iz čistega veselja do lomastenja po brezpotju bi lahko rekel.
Sledil je spust po dobro uhojeni magistrali. Končno sva po dobri uri hoje prišla do klopce na parkirišču in se nama je kar samo smejalo. To pa je bila » turca«. Ravno prav zabeljena. Mogoče celo malo preveč. Žgance je skuhal megla, ocvirke pa sva si dodala sama in gredo predvsem na moj račun. Navsezadnje se je še kar dobro izšlo, bivak ni bil potreben, spanje v pastirski bajti ravno tako ne in kosti so cele. Muskelfiber pa itak pride ponavadi šele čez dva dni.
Aktivacija še predzadnjega neaktiviranega vrha v Julijcih je tako uspela. Takrat še nisem vedel, da je tudi Marku še isti dan malo za menoj uspelo aktivirati še zadnji neaktiviran vrh – Velik Snežni vrh. Njemu vsa čast in klobuk dol saj si je zaključek prvih aktivacij zabelil še z bivakom.
Zgleda, da sta Pelc nad Klonicami in Veliki Snežni vrh malo v žlahti vsaj kar se resnosti ture tiče.

Odgovori