O tem hribu nisem našel veliko napisanega. Vem, da domačini hodijo«nekam« kjer je razgled (ta pot bo vpisana v plane za naslednje leto), poznana je tudi iz zgodovine. Tudi tu najdemo vse polno ostalin prve svetovne vojne. Pa še nekaj je pritegnilo mojo pozornost: na karti poti iz Ljubinja v merilu, ki ga navadno uporabljam, enostavno ni. Torej je treba zadevi priti do dna na terenu.
Termometer v avtu je dolgo časa kazal kar nizko temperaturo. Čudno, saj se po dolini Soče in daleč navzgor po dolini Idrijce čuti vpliv morja. Šele malo pred Mostom na Soči se zavem, da je zimska vetrovka spet doma na toplem, tudi log je ostal pred računalnikom. Sem še kaj pozabil? Akumulator sem vzel, ostala oprema je v nahrbtniku. Brez loga pa ne bo šlo. V Tolminu nabavim lep rumen (preventivno!) blokec, in že brzim nazaj do križišča za Poljubinj in naprej v klanec do Ljubinja.
Avto pustim zraven igrišča oz. zabojnikov za smeti. Poklepetam s prijazno domačinko, ki je kar vedela, kam grem. Omenim ji cesto (tisto skrivnostno) , ki je malo naprej, pa pravi, da lahko grem kar po bližnjici mimo cerkve desno navzgor; bom hitro na poti.
(Rdeča je gor)
Že po parih metrih me oblaja razjarjena beštija, ki je k sreči v mali ogradi. Se ne čudim, tudi jaz bi se ustrašil, če bi iznenada zagledal nekaj tako čudnega. Potka se hitro vzpenja po redkem bukovem gozdu. Pridem do cele vrste podrtih bukev. Kaj takega še nisem videl – padle so kot domine!
Malo više zagledam obronek ceste in se odločim, da grem naprej kar po njej. Višje se od ceste, ki gre nekam v grapo, odcepi pot levo navzgor. Brez napora po lepo speljani poti prav hitro pridemo na prostrano planino. Pot je brez težav prevozna! Do tod porabim dobre pol ure.
Odpre se pogled na bližnjo Kobiljo glavo, ne moremo zgrešiti niti Krna in Batognice. Jesenske barve še vedno sijejo.
Pot nadaljujem kar desno čez pašnik in navzgor skozi gozd. Nikjer na poti nisem videl nobenih oznak vendar orientacija ni težka. Če imamo še GPS, pa vrha nikakor ne moremo zgrešiti. Vrh je sicer prostran, vendar tam, kje je triangulacijska oznaka,
PPS skoraj ne moremo postaviti. Grem do skalovja, kjer je tudi ostanek neke gradnje. Mislim, da je tisto skalovje višje, kot označen vrh. Verjetno pa ni »tam zraslo«.
S postavljanjem PPS ni težav. Sonce je prijetno grelo. Aktivacija je bila pravi užitek.
Pri povratku malo stikam za ostalinami vojne. Precej jih je še vidnih.
Ko zapustim planino, nadaljujem pot v dolino kar po cesti. Pot do Ljubinja mi vzame uro časa. Na glavno cesto pridemo nedaleč stran od križišča, kjer cesta zavije navkreber proti planini Razor.
Tu zavijemo ostro desno:
73 es cu Jurij, s57x