Najprej sva razmišljala, da bi vso stvar poenostavila in se zapeljala iz Zatolmina na planino Pretovč. K sreči meni dosegljive informacije glede te poti niso bile nič kaj spodbudne in pri jutranjem čaju v Tolminu sva sklenila, da greva kar po »klasični« pot.
Kmalu za Tolminom zavijemo na levi breg Soče in se skozi Kamno po ozki cesti vzpnemo do Vrsna in vasice Krn. Tu nas tabla usmeri desno proti Mrzlemu vrhu. Piše, da je ura in pol hoda. No, tudi tokrat sva prišla v tem času le do planine Pretovč. Že res, da sva se po poti ustavljala. Morda pa tabla ne ve, kaj je 1,5 ure!?
Parkirni prostor je za čuda sameval. Greva po Poti miru, ki sovpada z E7. Pot je slikovita, z oguljeno frazo bi rekli – za dušo in telo.
Skozi bukov gozd se pot zlagoma vzpenja. Tu pa tam se pojavi v gozdu tudi kakšen starček.
Del poti nas spremlja pravi drevored teh starčkov. Seveda, kot mladeniči so bili za oporo ogradi in tako je ostalo do danes.
Večkrat prečkava žive vode, ki napajajo Mrzli potok. Prav pritegnejo te. Me ima, da bi naslednjič vzel s sabo kakšen pipec in naredil mlinček. Mi gre že na otročje.
Še dolg klanec in izvijeva se iz gozda. Prav takrat, ko mi brat »pozira« za »eno za v album«, naju strmoglavo preleti jata brinovk. Kakšen mogočen glas so povzročile, kakšna ubranost v letu. Letos je jesen bogato obrodila in imajo ptice pravo gostijo.
Preden zagrizeva proti vrhu še malo uživava v jesenskih barvah. So bile tudi v najtemnejših dneh zgodovine take? Jih je kdo sploh opazil?
Pogled proti Krnu:
in proti Visoč vrhu:
pa proti Matajurju
Še pogled na Krn in Batognico iznad staj:
Je to delo Narave ali človeške neumnosti?
Nadaljujeva kar po Poti miru. Količki z rdeče-črno barvo na vrhu so dobro vidni, tu pa tam je tudi kakšna talna oznaka; nobenega odvečnega pacanja ni! Upajmo, da nam bodo tudi informacijske table še dolgo v pomoč. Krožna pot nas popelje po ostalinah prvih obrambnih položajev obeh vojskujočih se vojska.
Pri veliki kaverni, kjer je pred vhodom ograjen prostor, v njeni notranjosti pa je ohranjen oltar, posvečen Devici Mariji, zavijeva levo in se hitro vzpneva na jugovzhodni greben.
Odpre se pogled v dolino Tolminke , vidi se cerkvica sv. Duha na Javorci. Obrambni jarek v ravni črti poteka čez ves greben do Vodila in naprej v dolino.
V nekaj minutah sva na vrhu, ki je ves prepreden z ostanki jarkov. (morda bo koga zanimalo: http://www.gis.si/egw/ZOS_T07_P09/index.html# )
Daleč spodaj se sveti Soča. Daleč naokoli se vidi. Nekdanji del fronte je kot v šolskih knjigah. Koliko nesmiselnih žrtev je bilo zaradi požrešnosti nekaterih! Koliko usod se je steklo na tem malem koščku zemlje, za katero večina še vedela ni, da obstaja.
Nisem posebno navdušen nad postavljanjem kakršnihkoli simbolov po vrhovih hribov, saj so mnogokrat samo zaradi tega, da so. Toda križ na Mrzlem vrhu (in še kje) ima močan simbolni pomen. Vsakdo bi se moral ob njem zamisliti!
Vrh je prostran, tudi s pritrjevanjem fiberglasa ni problema. Brat Ivan mojstrsko poskrbi za anteno. Vsaj vem, da ne bom imel nobenih problemov, saj bo ZM-2 čisto zadovoljen. Pri 8 stopinjah, vetra pa ravno toliko, da mi je zastava lahko pozirala, je delo »na terenu« res užitek. Pa res ne bi zamenjal z nekom, v toplo zakurjenem PPS. Žal naju je ura priganjala.
Na planino sva se vrnila po Poti miru, nisva se sicer spustila do planine Lapoč, ampak kar proti kaverni z oltarjem. Tudi ta del poti je lepo označen.
73 es cu Jurij, s57x