V tem koncu so trije »naši« hribi: Krasji vrh, Javoršček in Lipnik. Dobro je, da se pred »ekspedicijo« vsaj malo seznanimo z zgodovino; z dosti večjim spoštovanjem bomo hodili tod.
Pot iz Drežniških Raven na planino Zapleč, kjer pustiva avto, je primerna le za višja vozila. Za razliko od betlehemskih dogodkov, je nama kazala pot samo Luna.
Lahko bi šla kar po cesti do planine Zaprikraj, vem, da gre mimo staj steza proti vrhu. V spominu imam karto (ona iz Geopedije je ostala doma), kjer je narisana steza, ki se začne že pri prvi planini. Poskusiti ni greh. Gotovo bi izumila toplo vodo, pa so naju pri tem ovirale meje pašnikov, ki so po tradiciji in kot se spodobi za te kraje, iz bodeče žice. Na koncu ubereva nekaj srednjega, končno, saj nisva na akord.
Pot je več ali manj speljana po stari italijanski vojaški poti. Tu pa tam raste še kakšna bukev, ki je gotovo doživela tudi prvo vojno.
Prvič vidim take gobe:
Višje se pot razcepi: desna je preverjeno slikovitejša, leva pa nekam skrivnostna, mar ne? Tabla še vsa sije, tudi ostanki šiljenja nosilca kažejo, da gre za novogradnjo.
Hja, koluji. Kaj neki je to? Verjetno so pot poimenovali domačini, ime je dobilo po ostankih temeljev dveh italijanskih protiletalskih topuv. Ali pomeni to kolute ali kolesa, morda kaj tretjega, ne vem. Drežniško narečje je pač nekaj posebnega. Žal sem ga slišal samo enkrat, kar nekaj desetletij nazaj, na avtobusu, ki je vozil iz Bovca v Ljubljano. Starejši par je govoril dokaj naglas in si hočeš nočeš slišal njun pogovor. Pa nič razumel. Kako to izgleda si oglejte na tem naslovu http://prohereditate.com/sl/site/b0015
Po dobro speljani vojaški poti sva kmalu (no, vmes je bilo še fotografiranje pa kratka malica, kakšne brzine itak ne zmorem) pri pomniku, ki so ga postavili italijanski vojaki svojemu soborcu topničarju, ki ga je tod ubila avstrijska granata.
Je to delo narave?
Celoten del fronte je kot na dlani. Enostavno si ne znam predstavljati, kako je bilo tod med vojno. Verjetno pa bi bile najhujše bitke igranje Črnega Petra, če bi odgovorni za spopade doživeli kakšen dan frontnega vojaka.
Vrh je kot mnogi posvinjan. PPS postavim na že preizkušenem kamnu. Tudi tokrat uporabim inv. V anteno. Kar dobro je šlo, že drugič me spotira Jean (VE2JCW oz. VE2WFF), pokliče me tudi Richard,N4EX, oba sta SOTA navdušenca.
Pogled proti Triglavu, pred njim je Lipnik
Krn je videti presneto blizu:
Tihožitje:
Da ne boste mislili, da se moji planinski tovariši medtem, ko se jaz zabavam, dolgočasijo. Dominik je bil polno zaposlen; poleg slikanja in raziskovanja se je ukvarjal še z reševalno akcijo. Par huskyev se je zapodil za tropom gamsov, ki so se pasli daleč na južni strani hriba in brez njegove pomoči se psa gotovo ne bi vrnila. Očitno lastnice, ki ju je histerično klicala, sploh nista ne videla ne slišala, nič kaj svojemu rodu primerno se nista obnašala.
V dolino sva se vrnila po drugi strani, mimo kolujev, ki sva si jih ogledala samo z vrha. Ko sva vozila skozi Drežniške Ravne se nama je pokazala še podoba spečega Indijanca.
Čaj v Tolminu pa je že druga zgodba.
73 es cu, Jurij s57x