S5/JA-024 Trentski Pelc

[s56jaz]

Letošnji september nam je res postregel z prekrasnim vremenom za hojo v hribe. Tako je bilo tudi preteklo sredo, ko je pogovor s sodelavcem v službi nanesel tudi na razmere za hojo v hribe. Sodelavec bi pred zimo rad izvedel še kakšen vzpon na katerega izmed malo manj obiskanih vrhov vendar sam ne upa. Ideja je padla na plodna tla in dogovor je bil hiter - naslednji dan vzameva dopust (zahvala šefom za razumevanje) in jo mahneva na Trentski Pelc. Ta je bil pri meni že nekaj časa na seznamu sodelavcu pa je vseeno, samo, da lahko nekam gre.
Trenski Pelc je najvišji vrh v grebenu, ki se vije od Bavškega Grintavca proti severo vzhodu. Na severni strani se greben s prepadnimi strenami spušča v ZadnjoTrento na južni strani pa v dolino Soče in Spodnjo Trento. Nanj ne vodi nobena markirana pot. Tudi opisi so sila skromni. Večina jih opisuje dostop po lovski poti, ki se prične nasproti pokopališča, ki leži v bližini cerkve malo pred vasjo Trenta.
Ker moje koleno od počitnic dalje še vedno nekaj protestira sem se odločil za drugo varianto - po mulatjeri do lovske koče na Starem utru in nato po brezpotju na vrh.
Sodelavca poberem že pred peto uro zjutraj. Odpeljeva se v Kranjsko goro in preko Vršiča v Trento. Skozi Trento se odpeljeva naprej v smeri Bovca. Dober kilometer in pol pod vasjo, cesta prečka reko Sočo. Kilometer naprej od mostu prideš do travnika, ki leži tik ob cesti na desni strani. Mulatjera se prične takoj na njegovem začetku in ostro zavije nazaj v smeri Trente v gozd. Mulatjera je v odličnem stanju in bi bila zlahka prevozna z terenskim avtomobilom. Vendnar, ker leži na območju Triglavskega narodnega parka se po njej prektično ne vozi nihče drug kot kakšen lovski nadzornik, pa še ta silno poredko saj so kolesnice že precej poraščene s travo. Da pa ne bi kakšnega adrenalinskega turista premamila skušnjava pa je bilo takoj na začetku namesto rampe preko poti navlečenih nekaj smrekovih hlodov.
Mulatjera je speljana zelo zložno. V številnih serpentinah - 24, jih našteješ do konca voznega dela, nato pa je še kakšna tako za povrh, (saj že imaš zalet) te mulatjera lepo pripelje do lovske koče, ki stoji na Starem utru na višini slabih 1600m. Od tu se na levi lepo vidi cilj - Trentski Pelc. Približno se vidi tudi smer vzpona, ki poteka od lovske koče skozi gozd in ruševje do melišča kjer je vstop v grapo po kateri se povzpnemo na greben, ki ga dosežemo malo desno od vrha.
Od lovske koče naprej se prične "brezpotje". V visoki travi zelo slabo vidna stezica se nasproti koče povzpne po manjšem grebenčku v macesnov gozd. Nekaj časa se vzpenjamo v smeri sedla Vratca nato pa nas stezica povede v levo skozi ruševje navzgor do melišča. Pot skozi ruševje ni preveč naporna saj so bile največje veje ruševja letos prirezane ravno toliko, da se, da priti skozi brez večje telovadbe in pretepanja. Na melišču je postavljenih nekaj možicev, ki nas usmerijo v strmo grapo, ki jo je potrebno preplezati malo po skalah in malo pa po zelo strmih travah. Te trave zanjo bit zelo zoprna zadeva še posebej, če so mokre. Že v suhem je težavno saj je trava je zelo dolga in če ne najdeš najboljših stopov, ti kaj hitro pride na misel, da bi bilo dobro imeti s seboj tudi - cepin. Zadnji metri vzpona potekajo po grebenu na katerem moraš splezati preko nekaj skalnih rogljev, ki pa se se jim lahko tudi izogneš tako, da greš pod njimi po levi strani.
Sodelavec se je do lovske koče zagnal kakor, da mu gori za petami in sem ga komaj dohajal. V brezpotju pa sem nato jaz prišel na svoj račun. Iz doline do vrha sva potrebovala dobre tri ure in pol hoje.
Vrh je kar prostoren in za postavitev anten ni večjih težav. Edino kakšen malo daljši dipol bo delal težave.
Jaz teh težav nisem imel saj sem imel s seboj samo postajo za 2m in 70cm FM.
Ker je bila aktivacija sredi tedna vrh pa je visok dobrih 2100m predstavljajo problem samo okoliški vrhovi, ki so vsi po vrsti višji za 300 - 500m. Odprta je edino ozka smer v smeri Italije . Kako je pa tam z aktivnostjo na 2m sredi delovnega dne pa je verjetno že vsem znano.
Najprej sem poizkusil na 2m. Brez težav naredim zvezo z S52KT in Francijem S57ILF. Nato pa 10min nič. Franci mi išče korenspondente jaz pa neuspešno vrtim anteno. Saj jih sprejmam tako po delcih, mene pa na drugi strani slišijo še slabše ali pa nič. No končno ugotovim v čem je problem. Anteno sem imel nataknjeno na palici tako, da je bila polarizacija horizontalna. Na pomoč mi priskoči kolega in anteno obrnjeno vertikalno nato drži z iztegnjeno rokov nad glavo mi uspe narediti še 4 zveze ter še eno na 70cm z S56IAA za povrh. Živi stolp je res super zadeva saj sem dve zvezi lahko skompletiral šele, če je bila antena v času oddaje obrnjena ravno v nasprotno smer - v smeri Jalovca.
Aktivacija je bila kratka saj sva sestop nameravala opraviti z grebena Ribežnov, ki poteka od Pelca v smeri Srebrnjaka. Kje je ta prehod nisem točno vedel in ga je bilo potrebno še poiskati. Kmalu sva ugotovila, da iz te moke najbrž ne bo kruha. Kolikor toliko uporabnega prehoda z grebena, nikakor nisva uspela najti. Očitno je zaraščen z ruševjem ali pa ga nihče ne uporablja. Tam kjer naj bi po opisu bil pa bi potrebovala plezalno vrv za varovanje in spust preko gladke plošče. S seboj sem sicer imel 15m dolg prusik, ki pa je bil za ta namen odločno prekratek. Torej ni kazalo drugega kot, da se vrneva po smeri dostopa. Brez težav nato sestopiva do lovske koče in že kar malo kičasto udobno naprej po mulatjeri v dolino. Resnici naljubo se na koncu vse skupaj kljub udobju že kar malo vleče.
Pri podskalarju (kmetija) srečava edinega človeka na celotni poti. Siv in dolgolas možak v strmini nad mulatjero na skromni njivici ročno izkopava - čompe (krompir). Sam živi na tej kmetiji visoko na dolino in po njegovem ima do ceste po bližnjici samo 15min. Nazaj pa pol ure, saj je ponavadi obtežen, ker mora vse potrebščine znositi na ramah. Avtomobila ali kakšnega drugega prevoznega sredstva nima - vse poti opravi peš. Ker je vreme lepo si vzame čas za klepet. Čompe bodo že počakale. Saj bo jutri tudi še en lep dan.
Izkaže se, da je odličen poznavalec okoliških gora. Razloži, da je najin prehod z Ribežnov opuščen že nekaj časa, čeprav je bila to včasih dobro vzdrževana in nadelana lovska pot. On je tudi porezal ruševje pod Pelcem tako, da imamo sedaj redki obiskovalici lažjo pot. Največje težave mu povzroča medved saj mu je raztrgal dve ovci in razmetal ter uničil čebelnjak. O kakšni odškodnini pa nihče noče slišati. Pa o snegu in plazovih in še in ........
Klepetali smo - ah saj ni važno koliko časa. Je pa jasno, da sva za sestop porabila precej več časa kot pa za vzpon.
Ampak za takšen dan ti ni žal niti minute.

S56JAZ