Iz Loke mimo Kranja in po AC proti Jesenicam, odcep Lipce in nato smer Gorje. Ta varianta je dosti hitrejša kot preko Bleda. Posebne oznake za odcep proti Mežakli ni. Nahaja se v ovinku, na zaščitno ograjo je nekdo z barvo napisal »Mežakla«. Takoj nas pozdravi tabla glede odgovornosti na vožnjah po gozdni cesti. Prvi del poti zaključim ob spomeniku na Veliki trati. Kako naprej? Po zgornji (temnomodra) ali spodnji (svetlo modra) varianti, kot jih pri sebi poimenujem? Odločim se, da poizkusim po zgornji varianti. Malo pred planino Oblek se odcepi cesta desno v breg. Preko Rekarjevega rovta pridem do naslednjega križišča, kjer ležijo usmerjevalne table – tudi smer za moj današnji cilj je označena. Levo - desno, malo gori - doli privijugam do izhodišča. Zapornic na tej cesti ni, se pa nahajajo na nekaterih, ki se odcepijo levo ali desno. Očitno je to neka glavna prometnica, ki je ne zapirajo.
Nekaj prvih metrov naredim po cesti, neto se usmerim na pešpot, ki jo označuje markacija in oznaka za Planski vrh. Pot kljub dokaj zbledelim markacijm ni težko slediti. Malce pod vrhom naletim na oznako v stilu Alan Forda – »tamo – ovamo«
… Vrh je le par korakov v levi smeri. Ima značilen konfin, kamen, ki očitno predstavlja gozdno mejo in lesen kol, ki bo idealen za fiksiranje fiberglasa. Ker sem prezgoden, naredim še en krog okoli vrha. Vrnem se do »alanfordovske« oznake in grem po stezici, ki pripelje na sam rob Mežakle. Na parih mestih se vidi v dolino ali preko nje proti Karavankam. 
Presenečen odkrijem naravni kamnit most, za katerega še nisem slišal. Morda ni dovolj velik, da bi se postavljali z njim? Kasneje, ko brskam po internetu najdem kar nekaj zapisov o tej naravni znamenitosti. Ko se teren začne preveč spuščati se odločim, da kar povprek odidem do poseke daljnovoda in nato po grebenu nazaj proti vrhu. Gozd je za take podvige zelo primeren, saj je dovolj redek in visok, da se ne zatikam v veje.
Fiberglas z vertikalko se mi ravno stegne do spodnjih vej drevesnih krošenj. Tudi dipol se bo dal postaviti brez večjih težav, saj je drevje postavljeno dovolj na redko. Strah, da se z vrha ne da normalno delati, je odveč. V dobri uri skupen seštevek zvez, ki so bile narejene z vrha, krepko povečam. Z narejenim številom zvez sem zadovoljen, sploh ob upoštevanju, da je delavnik dopoldan.
Ko se band umiri nastopi čas za povratek. Vrnem se po poti pristopa čeprav me sprva ima, da bi jo mahnil po grebenu proti vzhodu in nato nazaj po cesti proti izhodišču. Bo počakalo za drugič. Ker je bila dostopna cesta solidna po njej kar nadaljujem. Čisto normalno se pripeljem v bližino Snažne jame. Oznake ob cesti so komaj vidne, zato odcep z lahkoto zgrešite. Nič nebi bilo narobe, če bi kdo vzel malo barve in obnovil markacije.
Jamo najdem, a se zaradi izredno blatnega terena ne spustim do dna. Le toliko pokukam v začetek jame, da se prijetno ohladim. Povratek do avta in vožnja naprej mineta brez omembe vrednih posebnosti. Naredim še kratek ovinek do roba planine Oblek in nato proti domu.
Na Planski vrh ne boste hodili zaradi dih jemajočih razgledov. Si pa splača vzeti za aktivacijo nekaj več časa in poiskati Snežno jamo, naravni kamniti most, pogledati Jeseničanom v lonce in se sprehoditi do partizanske bolnice.
Hvala za zveze in spote!
Nekaj slik v večjem formatu je v galeriji.