Na parkirišču sem pol ure pred pričetkom obratovanja žičnic, zato sem še deležen nekaj miru. Odločim se, da se vzpnem po dolini med »nepravim« Slatnikom in Možicem, vračal pa se bom po mulatjeri, ki pelje po južnih pobočjih do sedla pod Lajnarjem. Na snegu se poznajo tolpi dnevi in hladne noči, zato je jutranji vzpon dosti bolj varen po dolini, saj se od morebitnem zdrsu ne moreš zapeljati prav daleč (rdeča sled).
Dokaj strma stezica se skriva pod precej debelo snežno odejo, a je narejena gaz vse do pobočja pod ostanki vojašnice, kjer je kopno. Vrh dosežem natanko po uri hoje. Ker sem zgoden, se mi s postavljanjem ne mudi nikamor. Če pogledaš proti nižjemu Slatniku (1597m) ti takoj postane jasno, zakaj so imeli nekateri probleme z določanjem pravega vrha, saj je dejansko videti, kot bi bil oni vrh višji, a je slabih 20m nižji.
Band preseneti na vsej črti. Po hribih je drena, ko že dolgo ne. To se pozna tudi na UKV-ju. Tudi KV ni slab, sploh če imamo v mislih, da je dela prost dan le pri nas.
Tam okoli 13.00 ure na vrh »prismučata« tudi Martin S59MP in Samo. Malce pomodrujemo, nato pa vrh predam Martinu, ki je najprej malce skeptičen, če bo kaj interesa, a se je hitro izkazalo, da ne bo imel težav s premajhnim interesom.
Malo po 14.00 uri, po več kot štiri in pol urah martinčkanja, se odpravim proti izhodišču. Vračam se po južnih pobočjih, kjer je kljub visokim temperaturam precej napihanega snega, ki bi bil zjutraj pregladek. Brez težav dosežem sedlo, nato pa med smrečicami proti koči. Nevaren spust – predvsem zaradi mularije na smučeh in bordih, ki se preganjajo med drevjem. Ni čudno, da se včasih kdo razbije na kakem drevesu.
Vrh Slatnika je dovolj prostran, da brez težav postavimo antene. K sreči je kovinski količek še vedno tam, saj bi bilo kline zaradi zmrznjene zemlje težko zabiti. Šele popoldan se j etoliko odtajalo, da se je dalo zapičiti palico za UKV anteno.
Nekaj slik v večjem formatu je tu … KLIK