Naše izhodišče je planina Golobar. Do nje vodi iz doline več poti: iz Kal-Koritnice, iz Čezsoče po dolini Slatenika ali pa iz Drežnice. Od tu se po slabi cesti pripeljemo do planine Zapleč, ki je izhodišče za Krasji vrh, pot nas pelje mimo pl. Zaprikraj do pl. Predolina. Od tu se spustimo po Poti miru v dolino Slatenika in v slabi uri smo pri opuščeni sirarni. Tabla nas usmeri desno in v pol ure smo pri lovski koči. Od tu je lep pogled na del prehojene poti in pa na Polovnik oz. Krasji vrh. Do prevala Čez Utro nas loči še deset minut zložne hoje. Ko prispemo na vrh pobočja, se odcepi ena steza levo, po njej gremo na Javoršček. Je prav skromno označena, opazimo le par prastarih markacij. Saj ni prav nobene potrebe po pacanju in onesnaževanju – steza je dobro uhojena in nas lepo vodi po severni strani Javorščka in vrh lahko samo namerno zgrešimo.
Javoršček s planine Golobar
Ker sva z Dominikom bolj »firbčne« sorte, sva del poti prehodila kar po grebenu, kjer so še vedno dobro vidni ostanki obrambnega jarka. Javorščka »zahodni sosedje« med vojno niso nikoli osvojili. Pobočje, ki se spušča v dolino Slatenika, je prav grozljivo, pa vendar so se tod oktobra 1917 spustili vojaki in preboj nadaljevali preko Krasjega vrha.
Ozek greben je na več mestih prevrtan in prav tam, kjer je vrh, ga je vojska na enem delu obdelala za svoje potrebe, tako da za kakšne večje prireditve vrh ni primeren. Za postavljanje anten vendarle ni težav, čeprav dipola ne moremo postaviti v optimalni smeri. Z UKV zvezami pa bo muka, saj je lokacija neprimerna.
Še pogled z vrha proti Predolini in Vršiču, Krnčici in Krnu
Vrnimo se k Lipniku. Nekaj metrov naprej od steze, po kateri pridemo na Javoršček, se odcepi pot v desno, mimo podrte lovske preže pridemo preko Doliča nekam pod Lipnik. Ta pristop pa je menda le za gamse.
Naša mala odprava se najprej ustavi pri spomenika padlim partizanom. Da, tudi zaradi njih je Primorska danes del Slovenije! Kmalu se odpravimo naprej: Srečko se skozi visoke trave poda po brezpotju v breg nad spomenikom, malo mora pogledati za ostalinami iz vojne, z Dominikom in Mirkom pa gremo naprej po Poti miru proti Kal Koritnici. Za vsak slučaj vnesem v Garmina koordinati mulatjere… Po desetih minutah smo pri vojaškem pokopališču. Nanj spominja samo križ:
Od tod do«naše« mulatjere je še pet minut hoje. Ne moremo je spregledati, to ni stezica, ampak široka pot, ki seka pot proti Kal Koritnici in se vzpne desno v breg v jugovzhodni smeri. Pa mislimo, da so znali delati oskrbovalne poti – mulatjere samo Italijani! V zložnih okljukah pridemo po senci daleč pod Hudi vrh
Zgornji del poti, kjer se gozd že konča, so lovci pred kratkim lepo očistili, do škrbine med koto 1804 in Srednjo špico (tudi Malim Lipnikom) je potrebna le na enem mestu skrajna pazljivost – posebno, če tovorimo večji tovor.
Pot proti škrbini; vidi se skalni prag, kjer je prehod s težjim tovorom neroden
Do škrbine, kjer nas je Srečko že čakal, smo z vsemi postanki potrebovali dobri dve uri. Tu se odpre pogled na Lipnik, dolino Lepene z »našim«
Črnim vrhom , in na drugo stran Javoršček z Bovcem …
Dominik in Lipnik
Lepena in Črni vrh
Levo je Javoršček, globoko spodaj Bovec in desno nad njim Rombon
Da je prehod čez kratki greben med Srednjo špico in Lipnikom in pa samo Srednjo špico precej prizadel potres leta 1998, nas je opozoril že Andrej. Menda je imel žarišče prav tukaj. Veliko žuljev je bilo potrebnih, da so vojaki vsekali pot v skalo; da je bila dobro zavarovana pričajo še danes sidrišča za jeklenico. Seveda, pot je morala biti kar se da dobra, saj je v škrbino pripeljala oskrbovalna žičnica.
Prehod pod Srednjo špico in grebenom
Prečenje grebena je najenostavnejše po delu, ki gleda proti Lepeni. Prehod po drugi strani ali po vrhu je težji, morda celo nevaren, saj se lahko kakšna skala odlomi pa tudi tiste razpoke niso nič kaj lepe. Proti vrhu je polno balvanov, ostalin iz vojnih časov,
tu pa tam pa najdemo čisto spodobne poti in stopnice. Tudi tu previdnost ni odveč, saj ne vemo, kaj se skriva pod nami.
Z vrha se nam odpro zanimivi razgledi, saj vidimo marsikateri hrib v čisto drugačni perspektivi. Žal se je baza oblakov spustila dokaj nizko in okoli Krna so se zbirali kar grozeči oblaki.
Srednja špica, kota 1804 (Feletova špica) in desno Hudi vrh
Lepena s pobočja Lipnika (teleobjektiv!)
Za aktivacijo je ostalo bolj malo časa. S postavljanjem antene ni težav, palico postavim v špranjo, Dominik pa jo lepo zagozdi, da ni težav z vetrom, ki se je iznenada pojavil. Petnajst minut si z Mirkom vzameva za hamovske užitke, nato so spet na vrsti planinski.
S potjo do škrbine hitro opravimo, saj smo si prehode dobro ogledali. Srečko, ki je med našim »obiskom« Lipnika raziskal Srednjo špico in pa koto 1804, imenovali smo jo kar po njem – Feletova špica, nam na kratko poroča, kaj je odkril. (na Srednji špici so bili med vojno topovski položaji in opazovalnica, nič čudnega, saj so položaji v dolini pa tudi tisti visoko v gorovju, kot na dlani Tudi »Feletova špica je močno prekopana).
Navzdol nam je šlo hitreje, celo pot smo naredili v dobrih treh urah, le zadnji del poti proti planini Predolina je šlo počasneje, saj nas je ulovila tema. (Baterije so itak romale kot odvečna teža že zjutraj iz nahrbtnikov).
Trilogija Krasji vrh, Javoršček in Lipnik je tako zaključena. Ugotovimo, da je tura enkratna in neponovljiva … in da nismo na vrhu resnično ničesar pozabili , hi Le Srečka sumim, da bo kmalu spet obdelal to območje!
73 es cu, Jurij s57x
p.s. orientacija ni težavna (kot je zaslediti v nekaterih zapisih). Če vzamemo za izhodišče križ, ki so ga postavili maja 1916 pripadniki 20. lovskega bataljona, moramo samo paziti, da ne zgrešimo mulatijere, ki z leve seka pot proti Kal Koritnici. Seveda bi lahko šli direktno v breg nad križem in bi ravno tako prišli na pravo pot. Samo enkrat, precej visoko, se odcepi pot na desno, ki bi jo lahko zamenjali za »glavno«! Izhodišče sem označil z rdečim krožcem, plavi pa kaže na približno mesto, kjer se pot odcepi na desno, mi pa nadaljujemo levo. Dobršen del poti je seveda narisan tudi na zemljevidu. »Soliranja« ne priporočam!