Čeprav Prisank ni najvišja gora v Sloveniji, ima za mene najvišjo vrednost. Morda zato, ker sem potreboval tri poizkuse, da sem prvič prišel na vrh, morda zaradi množice težkih pristopov, izmed katerih je Hanzova klasična najtežja pristopna pot na vrh. Vedno pa prihranim Prisank za konec sezone, kot jagodo na torti.
Nedeljska vremenska napoved je bila zelo lepa in odločil sem se, da je čas, da se sestanem s Prisankom. S prijateljem sva se odločila, da bova startala od Erjavčeve koče pod Vršičem in šla po Kopiščarjevi mimo Ajdovske deklice. Pot sama je prijetna po gozdičku, dokler na levi ne zagledaš obraz Ajdovske deklice.
Takrat se pot iz prijetne gozdne prelevi v skalnato.

Čas je, da si nadenemo samovarovalni komplet, pa tudi čelada ni odveč. Po lestvi in kaminu


priplezamo do prve tretjine vzpona, nakar se povzpnemo skozi okno,

kjer se pridružimo Grebenski poti,

katera starta direktno iz Vršiča.

Pot skozi okno je krušljiva, po poti sami opazujemo, kje so se nazadnje utrgale skale, kar nama da zagona, da čimprej pridemo na odprto, na grebensko pot.
Pot se tu obrne na levo po grebenu, kjer se lahko razgledujemo na obe strani


proti vrhu Prisanka.
Sam vrh nima ne vem koliko prostora za antene, za kako vertikalko bi se že našlo, sploh je pa kriza v takem lepem vremenu, ko je vrh tako obiskan, kljub vsem težavnim vzponom.
Najbrž sem bil v soboto, ko sem se pripravljal na vzpon precej raztresen, saj sem pozabil doma kup stvari…najvaženjša je bila HB9 za 2m, zato sem moral na 2 metrih delati z gumištrudlom, pozabil sem tudi fotoaparat, pa še kaj bi se našlo.
Spust je pa sledil po najlažji, južni poti.
Skupno je bilo hoje 5 ur gor in 4 ure v dolino do izhodišča.
Več fotk je tukaj na tem linku.
ps.: a bo, Boris?
