Odločim se za drugačen pristop. Izhodišče bo Bihinjska Češnjica. S ceste Bled – Bohinj zavijemo v smeri Pokljuke. Cesta in potok Jereka se drenjata med pobočji Ščavnice na levi in Peči na desni. Ko pridemo do prvega resnega križišča se držimo levo, desno bi šli proti Pokljuki. Na tablah, ki označujejo vas, piše le Češnjica – naj vas to ne zmede. Pametnega prostora za parkiranje ni. Najprej zgrešim neizrazito križišče, ki vodi preko Senožeti do Brega. Tablica za Breg je prav majhna. Obrnem in tokrat zadanem izvoz. Prostor za avto najdem na koncu asfalta ob porušenem kozolcu. Malce pred njim je večji hlev, kjer bi se tudi dalo pustiti avto.
Nadaljujem po ozki cesti, kjer bi bilo srečevanje z drugimi vozili problematično. Pogledujem proti levi, kjer bi moral najti kako stezo, ki vodi proti vrhu – vsaj zemljevid tako pravi. Nič od tega. Kar je, se konča v travnatih bregovih. Cesta se vzpne, strmina je ponovno asfaltirana. Kot bi mignil pridemo na sedlo, kjer se cesta prevesi proti Brodu. Travniki, posejani s kozolci so prav simpatični. Z desne dogajanje nadzira Rudnica, kjer sem bil lani.
Na prevalu malo cincam, kam naprej. Odločim se za pokošeno strmino, kjer se vidijo kolesnice traktorja. Prepričan sem, da bom kje više že naletel na kako vlako ali stezico. Pokošenega travnika je konec, k sreči čez pašnik poteka stezica, ki me mimo vikenda pripelje na pot. Odločitev za to smer, kljub strmini, je zaradi razgleda čisto prava.
Od vikenda nadaljujem desno po poti, naletim na vlako, ki ji sledim. Pojavi se celo nekaj prastarih markacij. Vlaka malo pod vrhom zavije v napačno smer, zato končni pristop opravim po brezpotju. Vijugam med mladimi smrečicami in hitro osvojim poraščen vrh. Označuje ga kup kamenja in rdeče pobarvan kol. Rumen PVC ror, ki ga vidimo na Miloševih slikah, najdem pozabljenega v grmovju, malo proč od vrha.
PPS postavim na robu jase, ki je malenkost od vrha. Jasa je dovolj velika, a jo počasi zarašča grmovje, osati, robidovje … Poskusim najprej na UKV - nič. No, saj ni čudno. Dobrih 800m visok hribček v kotlini obkroženimi z vrhovi, ki so vsaj še toliko višji, ni ravno obet za veliko UKV aktivnost. Presenetljivo dober je KV – kljub ponedeljku. Po parih aktivacijah ponovno slišim Roy-a – in to celo na 40m. Ravno zato, ker sta 40 in 30m dosti bolj solidna, kot s parih zadnjih vrhov, na 20m ni uspeha. Poizkusim tudi nekaj ostalih bandov in nič. Tokrat se spravim tudi na SSB, a so me (kljub self spotu) očitno vsi zainteresirani naredili že v telegrafiji. Ni kaj, vsega lepega je enkrat konec.
Pospravim in pogledujem za stezami, ki bi glede na karte morale biti tam. Nič pametnega ne najdem, zato jo ponovno mahnem do vlake, po kateri sem prišel. Sledim ji vse do sedla. Dostop tu bi bil lažji, a smo vedno v gozdu. Nič razgleda v dolino – razen nad vikendom, ko imamo za hrbtom ograjeno njivico vikendaša, ki tu goji zelenjavo.
Še par generalij. Prostora na jasi ob vrhu za antene (še) dovolj. Za dipole bo počasi križ, saj se zadeva precej zarašča. Razgledov z vrha ne boste deležni, je pa pot preko Senožeti simpatična. UKV-jaši se bodo morali potruditi s kaj več aluminija – verjetno tudi vzrok, da ni bilo še nobenega gor. Čisto uporaben hribček, tudi za bolj vroče dneve, saj smo v senci. Če pa po zaključku aktivacije nadaljujemo še na vodno hlajenje v jezeru, pa toliko bolje.
Več slik je TUKAJ.