Lepa vremenska napoved je bila kot naročena za vzpon na katerega od dvatisočakov. Sinoči ob 23 moji YL predlagam turo in prva zmaga je dobljena. Žena se strinja in gre zraven. Ob 6.30 sva pripravljena za odhod od doma. Cilj - Bohinjske planine in vrhovi nad njimi ( Ogradi, Debeli vrh, Vogli, Zelnarici itd.). Meni so vsekakor najbolj dišali Spodnji, Srednji in Zadnji Vogel. Še posebno Zadnji je imel zame neko dodatno motivacijo hi. Zaradi njega sem imel v nahrbtniku kar nekaj kil opreme, tako za vsak slušaj. Žal pa je žena imela na piki Ograde ali pa obe Zelnarici in Kopico, ki so nama ostali na dolgu od poletja, ko smo se potepali okoli Tičaric in se nam zaradi vročine ni dalo nadljevati vzpona naprej po grebenu.
Šele, ko sva se vzpenjala z planine Dedno polje in so se megle razkadile končno skleneva kompromis. Dogovor je naslednji: Vzpon na Zadnji Vogel, slabo uro počitka, nato sledita Velika in Mala Zelnarica ter na koncu še Kopica, prečenje nazaj na pot po kateri se vzpenjava.
Krasno, torej le ne bom nosil zastonj opreme za aktivacijo.
Dostop na Zadnji Vogel:
Po avtocesti do Lesc, tu zaviješ za Bled in pelješ naprej do Bohinja. V Ribčevem Lazu desno preko mosta in v Fužini levo v smeri planine Blato, kjer parkiraš. Od tam nadaljuješ peš do planine pri Jezeru in naprej do planine Dedno polje, kjer zaviješ v planšarsko naselje. Tam poiščeš pot proti Prehodavcem in Hribarcam. Natančneši opis enega od možnih dotopov na Zadnji Vogel lahko preberete na spletni strani, ki jo je pred dnevi priporočil Boris S54Q.
Vedeti moraš samo, da takoj, ko zaviješ z markirane poti hodiš po brezpotju in je zalo priporočljivo, da tega ne počneš v megli ali kašni drugi slabi vidljivosti saj se boš zaradi zelo razgibane pokrajine sigurno izgubil.
No midva sva izbrala malo drugačno varianto saj se nisva imela namena vzpenjati na Spodnji in Srednji Vogel, zato sva nadaljevala po markirani poti proti prevalu Vratca. Kakšnih 15min pred prevalom sva jo ubrala desno navzgor po šodru in policah, iskaje najlažjih prehodov proti vrhu. Vzpon ne prestavlja večjih težav le na nekaj mestih moraš uporabiti roke, ko se vzpenjaš preko malo bolj strmih plošč in polic. Razgledi z vrha so enkratni.
Prostora za postavitev anten na vrhu je dovolj, le dolgi dipoli utegnejo predtavljati malo težav saj vrh nima kakšne večje ravnice.
Na celotnem dostopu sva srečala le štiri planince zato kakšne gneče na vrhu nisem pričakoval. Žal sem kmalu spoznal, da sem ga v tej prognozi užgal kot kakšen naš vremenar.
Očitno je bil dan prelep in kmalu, ko sem pričel z aktivacijo se na vrhu znajde dekle z psom. Mrcina kosmata je kazala zelo velik interes za mojo škatlo z postajo. Ja ta bodoči ham bo pa zelo kosmat. Komaj sem se znebil nepričakovanega opazovalca, ki je hotel imeti mojo postajo za prigrizek že jo primahajo z prevala Vratca štirje planinci.
"A ti pa kr tuki ribe loviš ???"
"Ja seveda, to pa zato, da se riba že mau posuši, k jo gor potegneš in pol pr glav mal manj smrdi."
Kaj češ, butasto vprašanje butast odgovor. Seveda jim nato razložim za kaj gre pri tej moji ribičiji.
Nato sem imel nekaj minut mir nakar se zgodba skoraj ponovi, le, da so tokrat prišli štirje pametni iz smeri Srednjega Vogla. Prava gneča, prej pa nikjer nikogar.
Ker sem si prostor za aktivacijo uredil na zaveterni strani je okrog mene kmalu restavracija. Vsi jedo samo jaz hujšam in nekaj nerzumljivega blebetam v mikrofon.
Ne dam se preveč motiti zato ponovno namestim slušalke in na postaji povečam glasnost.
Na UKV še gre za silo. Padeta celo dve S2S vezi. Od 50 do 21 MHz pa me ne sliši nihče. Na 18 MHz na hitro preletim band in aktivnosti je kar nekaj, torej je še upanje. Ampak tudi tu potegnem kratko in to iz čisto druge strani.
Kljub temu, da je sonce prav prijetno sijalo je bilo samo nekaj stopinj nad ničlo in za povrh je še veter vse skozi prav zoprno pihljal. Posledice so bile kmalu jasne. QRM domače sorte. Ženo prične zebsti, zato se naveliča čakanja. Ah jo bo potrebno čim hitreje navaditi na zimske razmere.
Zaradi ljubega miru in dolgoletnih izkušenj pameten moški odneha, pospravi opremo in jo počasi mahne naprej proti Zelnaricam.
Takoj za mano jo uberjo tudi vsi ostali in mi kakor ovčke sledijo do sedla. Očitno z sestopanjem po brezpotju preko nagnjenih in šodrom posutih plošč, kjer le občasno najdeš kakšno stopinjo predhodnikov niso vsi najbolj vešči in jim takšen stezosledec kar prav pride. No, ko pridemo na markirano stezo so spet kot ribe v vodi in v trenutku sledi samo še komaj slišen adijo in že izginejo proti Triglavskim jezerom. Hvaležnost pa taka. Ko bi vedeli koliko je vodniška tarifa v Franciji bi z veseljem rekli vsaj: "Hvala lepa gospod radioamater".
Bil je krasen dan in letos je verjetno eden zadnjih tako zelenih oziroma še bolje - zlatih. Bela semena že ležijo po vrtačah in verjetno bo že prihodnji vikend povsem drugače. Me že nekam sumljivo trga po kosteh.
Za vsak slučaj moram pogledati koliko rje se je nabralo čez poletje na smučeh.
S56JAZ
