Ena izmed bolj veselih domislic je tudi ime današnjega cilja. Kravja Črna gora. Da je kravja bi še razumel, ma da je še črna mi ni šlo v račun. Vse dokler se nisem med nošenjem kolesa na vrh tudi sam počutil kot krava, ki se ji pred očmi naredi črnina, ko se poskuša vzpeti na ta kamniti vrh. Enako kot ona sem tudi sam mislil, da bom na vrhu deležen ne vem česa, bil sem pa "le" lepih razgledov, mrzlega vetra, rahlega sneženja in hoje po prvem snegu. Kravi to ne pomeni nič saj slastne trave vrh skoraj ne premore. Zato Kravja Črna gora! Najbrž!
Kravja Črna gora s kuliso Triglava in Baška grapa z odsevom morja
Pred dnevi se je osebna tehtnica nesramno muzala, ko je prikazovala številke le malo pod 80kg. Nekaj je bilo treba storiti! To peš sotiranje, ki ga prakticiram zadnje čase ni tisto na kar sem pred časom navadil telo. Bo treba spet več na kolo! Tako je bil štart na današnji vrh, zanalašč, na Soriški planini. Med sestavljanjem MTB kolesa, ki kar ni hotelo iz toplega prtljažnika, telo počasi izgubi toploto pridobljeno med vožnjo v ogrevanem avtu. Zadevo pri ohlajevanju še dodatno pospeši že včeraj napovedani severni veter. Brrrrrr!
Kmalu po začetku asfalta skozi Bohinjski preval, ki se vleče navzdol v smeri Bohinjske Bistrice, je na levi lepo viden slabo vožen kolovoz. Idealno za moje razbrazdane gume. Pripelje me na makadamko, ki se nižje na cesti odcepi levo in vodi vse do Vrha Bače, od tu oddaljene enih 5 kilometrov. Veter brije, temperatura vztrajno pada in omrznjeni nos mi da vedeti, da smo blizu 0°C. Tudi števček na balanci potrdi domnevo.0°C, -1°C, 0°C, +1°C.
otroško veselje na prvem snegu
Na Vrhu Bače se makadamka konča. Levo pride steza z Možica, že mtb vožena in dobro poznana, ki se južno navzdol nadaljuje v Bačo, desno se odcepi markirana planinska pot na Porezen, ostro pod njo pa se v grabnu, ki pripelje na spodnjo cesto, da zaznati slabo uhojeno pot. Malo je tudi zasnežena kar še dodatno poveča užitek med strmim spustom po njej. Po par minutah, ekola, obnovljena lovska koča. Makadamka se že spet bolj strmo povzpne in po par ovinkih se na travniku Črti tudi konča. Pred mano se pojavi nemogoče strm in blaten teren kar nakazuje, da bo sledilo sprehajanje z elementi občasne vožnje. Kmalu se od nikoder pojavi ena zelena Lada Niva, me prehiti in se izgubi nekje visoko zgoraj.
Na enem delu vzpona se ustavim in se sam pri sebi nasmejim. Natanko na tej točki, slab kilometer pod mano poteka Bohinjski tunel. Spomini na kolesarjenje skozenj so za vedno shranjeni v enem od predalčkov.
Presenečenje pa sledi ob prihodu na vrh strmine in pogledu nazaj. Že celo pot se mi je zdelo vse skupaj nekam znano. Zdaj vem zakaj! Vzpenjal sem se po "družinski", kot smo pred skoraj tremi desetletji rekli smuk progi, ki se je z vrha smučišča Kobla spuščala položno navzdol. Trojka je bila za nas, mulce, prestrma in preveč je bilo padcev, da bi z vedno nebrušenimi robniki uživali na njej. Tako smo se v smukaški preži raje zapodili okoli hriba in če si bil dovolj korajžen se ti je bilo treba na koncu samo še malo porivati po ravnini.
Ob trafo postaji brnijo stroji. Kopač ureja cesto, traktor odvaža nakopani material, zapodim se desno v graben pod vrhom kjer naj bi bil cilj. Traktorist mi zatrobi! Naredim se mono in si mislim, " kaj tudi tu se ne smem gibat z biciklom" in nadaljujem rinjenje. Traktor se spet oglasi, tokrat že besno! Spušča vedno daljše trobljenje! Pogledam nazaj in vidim možaka kako hiti k meni in krili z rokami! Dobričina od človeka se je ustrašil, saj je bil prepričan, da se imam namen spustiti po progi navzdol. Kot kmalu pove je ta popolnoma ledena in neprimerna niti za hojo. Nato še malo poklepetava, "hvala za opozorilo!" in že imam kolo na ramenih. Sledi kozje vzpenjanje na vrh! Snega je vedno več, vedno bolj drsi, par krat me teža na ramenih zamaje in skupaj z nahrbtnikom naredimo še kakšen korak nazaj. Ampak več jih je bilo naprej in kmalu se rešim aluminija z ramen. Zanimivo, da je veter tu na vrhu šibkejši kot na zgornji postaji sedežnice. Tam je nekakšen kanal po katerem vleče, tu pa na trenutke prava bonaca.
na vrhu, SOTA S5/JA-067
Na bandu ni gužve. Zveze na sedem mega počasi kapljajo, pokliče Jurij, ki je razdevičil Javoršček, na tridesetih metrih tudi ni dobička in tako kmalu pišem makroje za avtomatizirane zveze v PSK31. Nekaj mi moti program, ki se čudno obnaša, trokira, zamuja, sam vstavlja pozivne znake in le s težavo naredim dve peeska zvezi. Vmes se za trenutek pokaže tudi sonce, ko se to skrije, par minut sneži in tako se izmenjujejo, sončni žarki, sneženje in veter.
Že po prihodu na vrh sem ob pogledu na Koblo, ki se dviguje nad dolino na jugu bil prepričan kje bo potekal spust. Tako se spet spustm do zgornje postaje žičnice, najdem na drugi strani prve markacije in se preko Koble in Šance, po neverjetno lepi stezi pripeljem nazaj na Vrh Bače. Prvi del steze poteka tik po robu in če ti zdrsne si kaj hitro v Bači ali v Podbrdu. Spust po serpentincah preko Šance je tokrat zaradi mokrega snega neprevozen, vendar ob suhem vremenu morajo biti na tem odseku neverjetni užitki in adrenalin zaradi prepadne desne strani, nekje visoko v višavah. Vsekakor je zapisano kot ponovljivo!
spust in povratek v dolino
Na Vrhu Bače malo kolebam ali naj izberem še skok preko Slatnika in Lajnarja ter spust po smučišču ali kar po makadamu nazaj. Magdin telefonski klic je odločil namesto mene! Najhitrejša je po makadamu. Torej!?
Več slik je v fotogaleriji.
.
