Izhodišče:
Kot izhodišče izberem Staro Fužino, parkirišče pred cerkvijo, od koder je naš cilj lepo viden.
Cilj
Dostop:
Poti
Peš začnemo po cesti, mimo gasilnega doma, kjer nas kažipot usmeri v pravo smer (rdeča sled). Dobro utrjene makadamske poti, ki je zelo ozka in neprimerna za srečevanje, ni težko slediti. Prečkamo rečico Ribnico (za potok je kar malce prevelika) gremo mimo senika z zeleno streho in tam okrog kote 550 se nam prične pot postavljati vse bolj pokonci. Kar nekaj precej novih usmerjevalnih tablic je ob poti, pa tudi kak starejši napis se najde.
Pot poteka večinoma po gozdu in preko travnikov. Za kolesarja mora biti tale vzpon prava muka, saj je še peš strmo. Kakšnih pretresljivih razgledov v spodnjem delu ne boste deležni. Šele malce više, kjer se široka pot konča in se prične steza proti vrhu, se bo pod nami pokazalo jezero.
Preko travnika, ki je deloma pokošen, poteka stezica proti vrhu, do koder je le še par minut hoje. Vrh je označen, ima vpisno knjigo in žig, vse skupaj pa je precej na gosto poraščeno.
Na bandu:
PPS postavim na robu prepadne SV stene Rudnice, malenkost preč od klopc. Od tod imam lep razgled na Zgornjo dolino, tja proti Studorju, planini Zajamniki in na enega od bodočih ciljev – Ščacnica (seveda, ob hladnješem vremenu).
Občutek pri delu na bandu je tak, kot bi delal iz vulkanskega kraterja, saj ni potrenoposebaj poudarjeti, da celotno območje obkrožajo precej višji hribi. UKV gre brez problema na vrhove v Karavankah, do Jesenic in Lesc – potem se pa neha. Tudi na KV-ju ni dosti boljše, a kljub vsemu zberem skoraj 50 zvez.
Sestop:
Sestop opravim po spremenjeni trasi (zelena sled). Vzrok je bil predvsem ta, da naj bi se tam, izpod Peči, lepo videlo na jezero. Vam rečem, čisti strel v prazno. Začetek je precej obetaven. Pri bajti na koncu travnika, kjer se konča gozdna cesta, se usmerim levo proti robu Široka polica. Tu se nam odpre pogled na Spodnjo dolino, vse tja do Bohinjske Bistrice.
Nadaljevanje do travnika, kjer nas tablica usmeri proti Peči je tudi v redu. Od tu naprej pa je vse skupaj samo izguba časa. V začetku ne nejdem prave poti in se prebijam kar povprek v približno pravi smeri. Zgolj po sreči naletim na nekaj, kar bi lahko bilo podobno stezici. Očitno je smer prava, saj stezica počasi postane bolje vidna steza in v nadaljevanju celo vlaka oziroma hudourniška struga.
Najdem dve mesti, ki sta bili nekoč namenjeni razgledu, celo klopi so tam – a razgleda nobenega. Povsem zaraščeno. Morda bi bilo kaj več sreče če bi zavil na stezo, ki vodi proti jugu in pripelje na zahodno pobočje Peči, pa se mi ni dalo. Zgolj lenoba, nezainteresiranost ali nekaj v stilu "dobrih vil" z ulovke?
Razgledi? Nak, pozabite ...
Pot se konča na parkirišču ob mostu čez Mostnico. Da se ognem asfaltu raje ostanem na tej strani in po stezici, ki preči travnik, kmalu pridem do poljske poti, ki me skozi Staro Fužino pripelje do izhodišča.
Zaključek:
Čaka me še zaslužena ohladitev v jezeru, ki se še kako prileže. Da v tistih koncih ne ostanem kaj dlje so krivi parkomati, ki te za uro parkiranja osušijo za 1EUR in možički, ki se veselo prevažajo okoli in ugotavljajo, kdo ni plačal cehe avtomatu. Tudi simpatičen lokalček v kampu, na drugem koncu jezera, je v zadnjih letih postal prava špelunka, brez kake pametne ponudbe, tako da me hitro mine, da bi se kaj dalj časa zadrževal v teh koncih, zato se preko Sorške planine odpravim proti domu.