Pot dostopa in povratka
Izhodišče:
Gozdna cesta, ki se konča na dnu smučišča. Izgleda, da so teren uredili v časih, ko so bile žive idejo o povezavi smučišč na Kobli s tistimi nad Soriško planino. S ceste, ki povezuje Soriško planino in Bohinjsko Bistrico zavijemo na lepo makadamsko cesto, ki nas mimo zapuščenih objektov GG Bled (kot pravijo karte) pripelje do travnika, kjer pustimo avto. Do križišča, kjer zapustimo asfaltno cesto lahko pridemo preko Soriške planine ali preko Rovtarice. Meni je druga smer ljubša, saj je kvaliteta makadama dosti boljša, kot večina asfaltiranih odsekov iz Železnikov proti Soriški planini.
Tu pustimo avto. V ozadju Lajnar
Dostop in povratek:
Nadaljujemo po edinem neoznačenem kolovozu, ki se po smučišču vzpenja prosti sedlu nad Baško grapo. Mimo dveh lovskih prež pridemo do transformatorske postaje, le nekaj 10m za vogalom bomo našli zgornjo postajo sedežnice, od koder se jasno vidi naš cilj – označuje ga antenski stolp.
Sedežnica. Pod nami B. Bistrica v megli
Kako tja gor?
Kar nekaj časa izgubim pri iskanju stezice, ki naj bi vodila proti vrhu. No, na koncu ugotovim, da je bolje že pred trafo postajo zaviti desno v breg po nekakšni preseki, ki je poraščena z visoko travo, ki sega precej preko kolen.
Naravnost gor in desno
K sreči imam kratke hlače, drugače bi bil v trenutku premočen do kože. Na sedlu nam ne ostane drugega, kot naravnost v gozd, kjer kmalu najdemo stezico, ki vijuga med drevjem. Zadnji del dostopa poteka po strmem travnatem grebenu – steze ni, saj jo prerašča trava in rože. Nekoliko zoprn občutek, saj nikoli nisi prepričan, na kaj stopiš.
Veliki in mali …
Na vrhu, ki je označen z značilnim kamnom z »X« se nahaja tudi antenski stolp. Meni pa GPS kaže, da je vrh kakih 250m naprej. Gremo preverit. Malce spusta in nato vzpona ter prebijanje skozi naslednjo porcijo grmičevja me pripelje na naslednji vrh, ki je po obliki nadvse podoben prvemu – ozek greben, a tu ni nobenih oznak. Primerjava višin na GPS-u pokaže, da sta oba vrha enako visoka.
Pogled s sosednjega vrha na »naš« vrh
Vrnem se nazaj na »označenega« in kasneje doma ugotovim, da so na različnih kartah označeni različni vrhovi. Večkrat je označen tisti »prvi«, tako da popravim WPT koordinate za GPS, ostalo ostaja nespremenjeno.
Na bandu:
Pričnem na 2m, kjer pa ni kakega silnega navala. Precej drugače je na KV-ju, kjer so me očitno že pričakovali. Stari znanci, nekaj novih znakov in namerne motnje, ki postajajo iz aktivacije v aktivacijo pogostejše. Iz 40m se preselim na 30m, kjer pa tudi ni kakega posebnega odziva. Kasneje ugotovim, da me ni nihče spotiral na tem bandu. Tudi prav. Poizkusa na 20m in kasneje na 40m SSB se zaključita brez uspeha, zato sledi še kratek povratek na 40CW, kjer oddelam še nekaj zamudnikov. Iz smeri Triglava se pričnejo valiti črni oblaki zato napoči čas, da se po približno uri in pol pričnem pripravljati za odhod. Na koncu se izkaže, da mi je zmanjkalo ravno tiste pol ure, ko sem raziskoval »nepravi« vrh, saj me malo pred avtom ujame ploha – pa je kar pasalo, saj je ozračje postalo nekoliko manj gosto.
Zaključek:
Dokaj nezahteven vrh, z možnostjo postavljanja vseh vrst anten (no, za 80m je skoraj malo premajhen), a se je potrebno pri dipolih ravnati po smeri grebena, ki je precej ozek. Zaradi strmih bregov in visoke vlažne trave je potrebno paziti, kam stopimo. Za spremembo me (razen dveh obadov, ki sta bridko smrt storila) čebele, čmrlji in oblaki metuljev pustijo pri miru – so imeli več kot dovolj raznoraznih rož in rožic, da jih obletavajo. Zanimiv dostop utegne biti tudi s smeri Vrh Bače, od koder poteka grebenska pot v stilu »malo gor malo dol« preko Šanc in Koble. Kdor pa uživa v smereh »na gliho v breg«, bo zagotovo poiskal spodnjo postajo sedežnice in se zapodil naravnost po smučišču navzgor.