S5/JA-030 Rodica

Moderator: s58r

Odgovori
s57x
Prispevkov: 272
Pridružen: 09 Jun 2008, 15:40

S5/JA-030 Rodica

Odgovor Napisal/-a s57x »

Popoldansko krepčilo v Grahovem je bilo pošteno zasluženo!

Zjutraj se mi je zdelo, da avto tiste klance nad Rutom zdeluje z nekakšnim odporom. Uboga mašina, čeprav brez pameti, je že vedela zakaj.
Zrak je bil namreč prav gost, toliko sopare je bilo. Pot, lepa vojaška mulatjera, je speljana po južnih obronkih Rodice, del gre po gozdu, nekaj po visokem ruševju, o kakšnem vetru, ki bi nas vsaj malo hladil in sušil pa ne duha ne sluha. Mirko se v grapi, ki je vidna celo iz naših hribov, v imenu vseh odloči za eno hitro kuro knajpanja.

Slika

Včasih so vzrok za kratke postanke hribi, ki jim je nujno potrebno ugotoviti imena, pa kakšna lepa rožica ob poti rada ustavi korak; tokrat se še Porezen pa Kojca slabo vidita, slika proti jugu pa je prava ekspresionistična umetnina. Tokrat nas ustavlja preprosto nemogoče vreme. Vsaj zase vem, da sem podrobno raziskoval izgled sprednjega dela obutve, više, ko sem bil, manjše odrgnine in ranice na usnju sem videl. Pa ene čisto majhne rumene cvetlice sem tudi videl! In za trdno ugotovil, da so množice temno modrih cvetov res clusijevi in ne kakšni drugi svišči.

Slika

Slika

Sit samega sebe in obilnega tovora, moram kar naprej izvajati še poseben SOTA obredni ples, z bratom ni nič boljše – fiberglas in aluminij se nama kar naprej zatika za veje.
Šele kasneje, ko Špičasto kupo gledamo navzdol in se odpre pogled proti Tolminskemu Kuku in Julijcem, hladno zapiha, temu primerno se tudi razpoloženje spremeni. Vemo, da smo že kar blizu cilja. Še malo proti levi pa potem na desno, pa spet na levo in desno… pa še malo… in prispemo na križišče.

Slika

Kažipot pravi, da je 15 minut do vrha. Mojo xyl, ki je nekje spodaj zaužila neko eksplozivno pijačo, že vidim na vrhu, Mili je tik za njo, brat pa kot star planinec pometa za njima. Na Mateja, Mirkovega najmlajšega, smo že skoraj pozabili. Seveda, mlade noge, gotovo je takrat že pomalical. Tistih 15 minut se sicer malo raztegne, tokrat sva imela res vzrok za postanke – morala sva poslikati dokaze o globalnem segrevanju!

Slika

Vrh je že okupirala glasna družba. Ne vem, zakaj morajo nekateri kriče razlagati, kod vse so hodili, kaj so videli, pa da je tisto tam daleč Triglav, tam doli pa Vogel – in kažejo na hotel. V pričakovanju drugih glasnih obiskovalcev, sem imel tokrat prvič s sabo »ta rdečo« majico z napisom (TNX Miloš!). Nikoli se ne ve, morda pa zgage le vedo, kaj predstavlja… in bi se temu primerno obnašale. »Našim« ni prišla do živega.
Moj lanski PPS je še pod globokim snegom, nič za to – Mirko je knap in zna vrtati luknje v kamen, v zbiti sneg gre opravilo še toliko lažje. Antena je v troje hitro postavljena, SWR se spet nekaj kuja, in temu primerno je tudi moje razpoloženje. Malo spremenimo obliko antene, zmanjšam že tako malo moč – kaže, da je sedaj OK. Povečam moč do konca - tista črtica se komaj dvigne. Odlično! Ne verjamem, da je bila antena kriva, nekaj drugega je narobe. Bo treba potestirati v dolini. Tudi antena za 10m veselo binglja s stolpa! Moč nastavim na 2, še obredno umivanje rok – nežno ročico je treba božati s čistimi rokami, in vse je pripravljeno.
Najprej pogledam na 10m. Nič! 6m ravno tako. Nič, niti najmanjšega signala ne zasledim. Ej, Sonce, če si nas že na poti tako kuhalo, bi se nam vsaj na vrhu malo oddolžilo, z vsaj kakšno zvezico…pa ni časa za moledovanje, tisti temni oblaki tam čez so kar moteči!
Ob »moji« uri in na »moji« frekvenci neusmiljeno razbija LX1NO/p, tokrat ni na SOTA ekspedicijo, pač pa na LCA. Če je on QRP… Umaknem se nekoliko nižje, seveda me nihče ne sliši. Bog pomagaj, z »novitetami« smo se tako razvadili, da vedno pogosteje dobim občutek, da mnogi sploh ne uporabljajo gumba za VFO. Bodo pač ostali brez 8 točk.
Vreme se je kar kujalo, vsake toliko prileti kakšna kapljica. O kakšnih primernih temperaturah lahko samo sanjamo, raznih gomazečih in letečih stvorov se tudi na vrhu ne manjka. Očitno temperatura prija tudi dekletom: ležita kot dva polha par metrov stran – Mili pravi, da jo telegrafija vedno uspava. Kakšen kompliment!
Z Mirkom se na KV hitro zamenjava; sam se umaknem izpod antene in naredim še nekaj zvez na 2m. Tokrat gre lepo, pozna se višina.
Po dolgem času se slišiva z Ivanom; vsaj nekaj, videla se nisva že prek 30 let. Z Zvonetom se sproti pomeniva še o antenah, z informacijami pomaga še Andrej – kaj vse ne zve človek na vrhu hriba!? TNX.
Ko dobim na glavo nekaj več kapljic, sprožim alarm. Na hitro se slikamo še v zmagovalni pozi

Slika

(bolj za nejeverne Tomaže – pa še Ivan nas je vpisal v knjigo, da bo preverjanje lažje) in se lotimo pospravljanja. Da je bilo vse še bolj zabavno, je še antena primrznila v luknjo, snel se je tudi spodnji del, saj Kitajci niso predvideli, da bodo njihove palice »delovale« v takih pogojih in so uporabili bolj »švoh« lepilo.

Slika

Normalno, da ni bilo potem, ko smo na hitro pospravili, nobene kaplje več.

Na Razor se da priti po različnih poteh, lepi sta grebenski iz Črne prsti ali Vogla. Za SOTA je po mojem najlažja »naša« varianta, to je vzpon iz vasi Rut. Zanimiva je tudi pot izpod Šije, saj se pripelješ precej visoko s sedežnico. Bi pa priporočil jesensko varianto, je hladneje, grejejo nas le pot in tople barve! Na vrhu Rodice je, čeprav je greben, zadosti prostora za postavljanje anten, najbolje pa je, da se umaknemo par metrov pod vrh, tam je idealen kraj za naš PPS in nikogar ne motimo z našimi KV žicami.

Hvala vsem za zvezo in cu sn!

73 Jurij, s57x

Odgovori