Med enakomernim pritiskanjem na pedala tuhtam ali je Hom dobil ime po vasi Podhom. Ne! Je potem Podhom dobil ime po hribu Hom. Kaj pa, če je Hom le hrib nad vasjo Podhom. Ma, kakorkoli, pod njim je 1100m dolg železniški predor, na severu je Vintgar, na jugu Blejsko jezero, na nebu pa ni znaka, da je danes kraljica dneva uscana Zofka. Hvalabogu, je pozabila na to!
Na Homu sem bil prvič. Skozenj, dobesedno, sem že hodil ali natančneje, se vozil. Bilo je pred tremi leti, ko sem v čast 100 obletnice Bohinjske proge za prijatelje organiziral dvodnevno MTB turo od Jesenic do Trsta. Več o tem epskem dogodku je zapisano tukaj. Od takrat sem tudi poznal pot, ki pelje ob železniški progi s postaje Bled Jezero do Podhoma in naprej proti Vintgarju. Sicer lahko peš turo začnemo tudi na žel.postajališču Podhom ali nekje na poti proti soteski Vintgar. Malo pred njo, preden se cesta prevesi navzdol zavijemo ostro desno in po sto metrih smo že na pašniku, ki je rahlo ograjen in zato se priporoča vstop nanj skozi železna vratca. Steza poteka po njegovem desnem robu in se na koncu močno vzpne pokonci. Na vrhu krajšega vzpona in nekaj deset metrske izravnave zakorakamo na stezo, ki zavije levo v gozd in se naslednjih 300m strmo vzpenja. Za gor z biciklom ni prevozno, za dol je pa noro dobro. Takoj za ostrim levim ovinkom se nas strmina usmili in na razcepu, ki kmalu sledi si postrežemo z levo varianto. Je položnejša od desne. Še par minutk globokega dihanja in znajdemo se na vrhu.
Presenetilo me je, ko sem v vpisni knjigi videl kako zelo obiskan je ta hrib. Leseni križ je skoraj nov, dve kovinski skrinjici tudi in celo mikro mizica za lažji vpis v knjigo nam je na voljo. Danes sem bil tretji tu zgoraj.
Nekaj spoštovanja za drugo misleče in verujoče je še zmeraj v meni tako, da križa nisem uporabil za pomožni nosilec Inv."V" antene. Enako je bilo tudi na Školju, Kobilji glavi in na Mrzlem vrhu. Mislim, da niso tam postavljeni zato, da olajšajo delo SOTA aktivatorjem ampak, da olašajo … ah , “pustmo stat”.
S telefončkom sem že toliko prijatelj, da sem se z njim že navadil delat na spletu. Zato lepo pošljem SOTAspot, da bom čez par minut začel z delom in standardni igralci so me ob najavljenem času že čakali. Res je prijetno ob spoznanju koliko veselja lahko z enim simpl dejanjem, kot je MTB Sotiranje, nekomu narediš. Roy, Frid, Jeff, John … vsi so že tu in takoj za tem tudi že vpisani v dnevniku zvez. Občasno se sicer najde kakšen bedak, ki ne razume, da je velika razlika med njim, ki uživa vse domače udobje in mano, ki me mravlje ščipajo v rit, prizemljeno ob trhlem deblu. Mah, potrpljenje je žavtova mast in ker pametnejši prej odneha se motilec naveliča in po nekaj minutah se spet znajdem na čisti frekvenci. Meni se itak ne mudi. Vlak proti domu odpelje šele kasno popoldan.
Pred spustom v dolino meljem in se prepričujem da grem še v Vintgar, kmalu nato, da ne grem, pa ja in ne in tako nekaj trenutkov. Na koncu se zašibam po poti vzpona in pozabim na sotesko, kajti na njeni drugi strani se dviguje še en SOTA vrh, 931 m visoki Boršt. Torej, akcija in smer- Boršt.
Fotogalerija klik.