Iz smeri Kranja se pripeljemo na Bled, kjer na semaforiziranem križišču pred hotelom Krim zavijemo desno v smeri Gorij in Pokljuke. Naslednji trenutek odločitve je v Gorjah, kjer zavijemo desno v smeri Vindgarja in Jesenic. Kmalu za tem, ko prečkamo most, bomo zagledali kažipot za Mežakljo, ki nas usmeri levo na makadamsko cesto. Ta je že videla boljše čase, sem se pa vozil tudi po slabših makadamih.
Sprva se namenim napasti Oblek z vzhodne smeri, zato sledim cesto, kamor kažejo kažipoti. Žal se izkaže, da je to slepa ulica. Načrtovano pot zapira zapornica, obhodna pot, za katero se odločim pa je kmalu pod snegom. Ne pomaga nič drugega kot povratek na prejšnjo cesto in dostop z zahodne smeri preko planine Oblek.
Tu se mi najprej odpre pogled na cilj. Ime Oblek je kar pravo, saj je vrh prav lepo zaobljen. Nadaljujem po cesti, desno od spomenika, proti novemu izhodišču. Le na enem mestu se pogled nekoliko odpre v dolino Radovne, vse ostalo je gost gozd, ki je tu, okrog 1000m visoko, že dobro ozelenel.
Avto pustim ob eni od vlak, ki gre nekako v pravi smeri proti vrhu. Sprva solidna pot se po nekaj sto metrih konča v globokem snegu, ki je seveda preveč gnil, da bi me nosil. Dodatno oviro predstavljajo poležane mlade bukve, ki tvorijo neprehodno goščavo. Ne ostane drugega, kot obrniti se in poiskati boljšo varianto.
Naslednja pot me pripelje do poseke in upam, da sem iz najhujšega. Nebi se mogel bolj zmotiti. Poti preko poseke se končajo pred gostim, neprehodnim zidom mladih smrek in ponovno globokim snegom. Ena od stezic me pripelje do lovske preže, ki ji letošnja zima ni prizanesla. Po nekaj neuspešnih poizkusih, da najdem primeren prehod, se ponovno obrnem. Ni druge kot spust do prve kolikor toliko prehodne vlake in prečenje pobočja po severni strani. Pridem skoraj do mesta, kjer sem prvotno načrtoval izhodišče. Gozd je tu lepo prehoden in hitro napredujem po grebenu proti vrhu.
Zadnjo obrambo vrha ponovno tvorijo goste smreke, a so toliko starejše, da se pod njimi da prebiti na sam vrh, ki je označen s konfinom. Celo jasa, kakih 5 x 5 metrov omogoča normalen dvig fiberglasa.
Lokacija in višina Obleka je več kot slaba. Proti severu se zelo blizu nahaja greben Karavank, ki so tam nekje 500 – 800m višje. To se pozna predvsem na KV-ju, kjer ni kake posebne gužve. Dokaj dobro gre na UKV-ju, kjer preseneti dober odboj na 70MHz v smeri Ljubljane. Žal se Pohorje skriva za KS dvatisočaki, zato S56JAZ-a niti slutim ne. Čisto drugače je z Zvonetom na Kojci, s katerim naredim tokrat edno S2S zvezo.
Pri povratku se delno vračam po znani poti, delno iščem bolj normalne prehode kot pri vzponu.
Na Planini Oblek se še enkrat ustavim, se poslovim od vrha, ki se je dostojno upiral, in me zagotovo ne bo več videl. Kaj pa Mežaklja? O, sem se pa bomo še kdaj vrnili. Zagotovo.
Za konec pa tako. Nezanimiv, težko dostopen vrh. Razen glavnih cest si za ostale poti ne morete kaj veliko pomagati z zemljevidi. Nobene škode ne bo, da se ga umika s seznama. Če bo v maju poizkusil še kdo, bo imel nekaj problemov s postavitvijo dipola, za UKV antene ne bo problem. Glede na količine snega v nekaterih koncih (ugrezal sem se tudi do riti) obstaja verjetnost, da bo le ta še kar nekaj časa ostal. Južna pobočja izgledajo še bolj nedostopna, kot severna.
KLIK za še nekaj slik.