Uvod
Ma na splošno ne gojim nekih simpatij do Gorenjske. Ne vem kaj mi v tej pokrajini ni všeč. Ljudje so v redu, hrana enako, ceste so dobro porihtane, o ženskah vse najboljše, znanci so prijetni ljudje, edino hiše imajo za moje pojme malo prestrme strehe. Ja, verjetno bo to vzrok! Strehe hiš! Pa sem si rekel, če je že tako, potem je najboljše, da se grem SOTA igrice, kar pomeni, da bom v glavnem blodil po samotnih poteh, kolovozih, vlakah in zapuščenih stezah.
In tako se ti jaz en dan znajdem na železniški postaji Bled-Jezero. Pri vlakovnem odpravniku se prepričam, da naslednjo uro ne pelje nobeden vlak po progi in jo mahnem skozi prvi tunel. Smer- Velika Osojnica. In spet sem na vrh rinil tam, kjer ne rine nihče. Izbral sem si severno varianto dostopa, ki pelje tik nad naslednjim tunelom v smeri Bohinjske Bele. Par kilometrov železniških pragov je bila za izkušenega železničarja mala malica. Starejši domačin se je sicer malo čudil, ko je videl »ribiča« hoditi po progi, stran od jezera. Le pozdravila sva se in dalje si je mislil svoje, ter nadaljeval s cepljenjem drv.
Vzpon
Na karti ni vrisane nobene poti ali steze na severnem pobočju. Tako ni nič čudnega, da sem se polovico vzpona plazil po vseh štirih sicer bi naredil več poti nazaj kot naprej. Po dobrih tridesetih minutah pa, eureka! Steza, markacija, svetloba, vrh! Kavbojke so bile premočene in so hitro okrasile bližnji grm. Prvič v SOTA karieri sem postavljal anteno le v samih gatah! Med vikendom si tega ne bi privoščil saj so v teh koncih menda zelo verni! In ljubosumni …hehehe…
Spet sem imel s seboj vertikalko, ki me je naslednjih 20 minut mučila s svojimi radiali, katere sem prenašal po vrhu. Še dobro, da ni bilo nikjer žive duše, ki bi si lahko ob tem mojem početju še kaj čudnega mislila. Esveerju primerno je bilo tudi število zvez. Se pravi, da sem bil dvakrat qrp. Enkrat z malo močjo, ki jo izpljune postaja in dalje še z atenuatorjem obešenim na ribiški palici. Mah, »kamor je šel bik naj gre še štrik« in po dobri uri spokam zadeve, ter se odpravim hladit smrdljiva stopala v blejsko jezero. Ma potem niso nič kaj bolj dišala. Ma tudi jezero ne več! Žalostna stvar je to, da si zato nisem mogel privoščiti sezutih nog na vlaku, sicer bi do končne postaje v Novi Gorici prišlo bolj malo potnikov, ki bi še bili pri zavesti.
Rezime
Lažja oblika vzpona na Veliko Osojnico je iz Zake po markirani poti, naslednjič vzamem na vrh dipol anteno in ne nazadnje tudi stekleničko močnega parfuma za po aktivacijske aktivnosti.
Video, 7 minut: http://www.youtube.com/watch?v=EpnIs7WkWoA
Fotogalerija: http://picasaweb.google.com/s53x.sota/SOTAS5JA052
...