Izhodišče za današnjo mikroekspedicijo je bila železniška postaja v Boh.Bistrici. Zaradi nabave preživetvenih potrebščin sem jo proti vasi Bitnje mahnil kar mimo Merkatorja in nadaljeval po bankini ob glavni cesti. Po prihodu v vas zavijemo levo proti Jereki in po par sto metrih asfalta na prevalu prestopimo na kolovoz. Ta se začne kmalu strmo vzpenjat in se dokaj hitro spremeni v strmo vlako. Sledimo ji vse do našega cilja, to je do vrha 863m visoke Ščavnice, ki je zaradi nedavnega vetroloma in predvsem lesnih zajedalcev že precej spremenila svoj izgled in ni več tako zaraščena kot je vidno na GoogleZemlja posnetkih. Tako sploh ni nobene težave za napenjati žične antene, saj bi se dalo tudi dipol za 160m band lepo raztegniti.
QSO time
Kot vedno sem tudi tokrat stremel k temu, da oddajam iz samega SOTA vrha in niti meter stran. Aktivacija na kateri bi se zaradi svojega udobja ali boljšega delovanja antene zamaknil v po pravilih dovoljeno območje je proti mojim trmastim načelom. Princip je princip, pa magari, če je meni v škodo in če zato naredim le par zvez. Je neke vrste igra v igri! Kaj je pa drugega HAMradio kot igra?
Tako sem udobo sedel na trhlih vejah, ki so jih že v humus predelani listi obilno prekrili, postaja pa se je zasidrala v strohnjeno deblo, ki je kdovekdaj končalo svojo življensko pot ravno na tem mestu. Da je bila lokacija zelo skrbno izbrana in da je resnično nudila ekstremno ugodne namestitvene pogoje so kasneje potrdili tudi obiskovalci, ki so se začeli sprehajati po mojih rokah in lezli vedno višje, proti mehkejšim in volnejšim delom kože. Na levi šest, na desni roki pa štirje mali klopi. Hiteli so kot, da so neznansko lačni ali kot, da bi se bali, da kaj zamudijo. Kmali so po bližnjici končali tam kjer jim je mesto, to je v podrasti Ščavnice. Bili so prva izvidnica svoje vrste, ki se bo v naslednjih mesecih mastila in redila z mojim holesterolom.
Začetni del sestopa je bil po že znani na novo ustvarjeni vlaki,vendar je bila malo nižje opažena stara steza, ki se je strmo spuščala proti dolini. Časa do odhoda vlaka in s tem časa za eventualno izgubljanje je bilo dovolj tako, da se je sestop zgodil ravno tukaj, po njej. Steza se je končala prav malo nad vasjo Bitnje. Sledil je sprehod skozi to gorenjsko vasico, pa obisk njihove cerkve, ki je obdana z vaškim pokopališčem in nato zadnji vzpon dneva, to je vzpon na železniški most, preko katerega prečimo Savo Bohinjko in nadaljujemo do glavnega perona na železniški postaji Bohinjska Bistrica. Od tu imamo odprte poglede po celi Spodnji bohinjski dolini, na pravkar obiskano Ščavnico, na naslednji cilj Rudnico, na Vogel in gore nad Bohinjskim jezerom, med hojo ob progi pa se pred nami dviguje zid bohinjskih gora, pod katerimi nas 6327 m dolg bohinjski predor pripelje na Primorsko, v dolino Bače.
In potem sem dve uri, kot ubit, spal na vlaku!
Fotogalerija.
Video(čaka vrsto...) .
in se obnese.
