S5/CP-005 Koprivnik
Moderator: s58r
Re: S5/CP-005 Koprivnik
Vidva pa zadnje čase nekam veliko zgubljata stvari 
Upam, da vama ne boprišlo v navado.
Pohvaljena za lepo reportažo, lepo da sva se slišala tudi na 20m
Upam, da vama ne boprišlo v navado.Pohvaljena za lepo reportažo, lepo da sva se slišala tudi na 20m
73 de Andrej - S53MN
Re: S5/CP-005 Koprivnik
He he. Klicanje CQ v prazno. Meni se je nekaj podobnega zgodilo zadnjič na Veliki Zelnarici. Samo jaz nisem imel izklopljene postaje, imel sem iztaknjen en kabel čeveljček na anteni. Je resonirala na 20 namesto na 40m. Samo Sabini je oproščeno, mene bi bilo za pretepst. 
Se pa že dolgo nismo slišali. Bo prilika v soboto.
Lepa reportaža. Hvala.
Lp Boris S54Q
Se pa že dolgo nismo slišali. Bo prilika v soboto.
Lepa reportaža. Hvala.
Lp Boris S54Q
Re: S5/CP-005 Koprivnik
Da jaz malo razložim tole z izgubljanjem!
V soboto sva šli z Živo na Polhograjsko Grmado. Ob 7. uri od doma, ob 7:30 z izhodišča (Pristava pri Polhovem gradcu), vse lepo po načrtu. Ob 8:54 se vpiševa v knjigo na vrhu. Živo vljudno prosim, da vpiše tudi moj pozivni znak, četudi ta Grmada nima SOTA reference. In potem lepo dol. Do brunarice in hitra hoja do avta, da malo pridobiva na mišicah. Priznam, da sem se že videla lepo zleknjeno v avtomobilskem sedežu. A kaj, ko v avto nisva mogli. Živi je nekje po poti iz žepa padel avtomobilski ključ. Le kdo bi vedel kje. Predvidevali sva, da na prvem grebenu od lovske koče, kjer sva se slačili. Greva lepo nazaj. Mene v trenutku ni nič več bolelo. Toda ključa ni nikjer. Po mobiju pokličem Miloša in vsa skesana razložim situacijo. Ker je on mož na mestu, pride po naju. In to je bilo za tisti trenutek vse.
Zvečer, ko se z Milošem vrneva z Mokreca, zazvoni telefon. Nepoznana številka in nepoznan glas. »Ste bili vi danes zjutraj na Polhograjski Grmadi?« me prijazno vpraša. »Ja, a ste mogoče našli ključ od avta?« Mi takoj potegne. »Ja, ker je na njem ženski obesek, sem z vpisne knjige prepisal vsa ženska imena in opazil radioamaterski znak. Doma sem ga vnesel v računalnik in tako sem vas našel.« Juhu, še so iznajdljivi ljudje na svetu!
Tako, ključ in avto sta zopet varno v živinih rokah in kmalu bova lahko spet kam šli.
Tisto z anteno pa je pač davek za SOTO. Midva sva se že sprijaznila. Kljub vsemu pa jo morda še kdo prinese h komu od radioamaterjev, ali pa v klub.
Boris, tebi pa hvala za tolažbo. Jaz sem to vzela za šalo. Že tako sem imela dosti opraviti, ker sem si sama pisala log s pomočjo Braillove tablice. Kaj bi šele bilo, če bi še tistih 10 in nekaj več minut trdo garala.
Se slišimo!
73 & 88 Sabina S57BNX
V soboto sva šli z Živo na Polhograjsko Grmado. Ob 7. uri od doma, ob 7:30 z izhodišča (Pristava pri Polhovem gradcu), vse lepo po načrtu. Ob 8:54 se vpiševa v knjigo na vrhu. Živo vljudno prosim, da vpiše tudi moj pozivni znak, četudi ta Grmada nima SOTA reference. In potem lepo dol. Do brunarice in hitra hoja do avta, da malo pridobiva na mišicah. Priznam, da sem se že videla lepo zleknjeno v avtomobilskem sedežu. A kaj, ko v avto nisva mogli. Živi je nekje po poti iz žepa padel avtomobilski ključ. Le kdo bi vedel kje. Predvidevali sva, da na prvem grebenu od lovske koče, kjer sva se slačili. Greva lepo nazaj. Mene v trenutku ni nič več bolelo. Toda ključa ni nikjer. Po mobiju pokličem Miloša in vsa skesana razložim situacijo. Ker je on mož na mestu, pride po naju. In to je bilo za tisti trenutek vse.
Zvečer, ko se z Milošem vrneva z Mokreca, zazvoni telefon. Nepoznana številka in nepoznan glas. »Ste bili vi danes zjutraj na Polhograjski Grmadi?« me prijazno vpraša. »Ja, a ste mogoče našli ključ od avta?« Mi takoj potegne. »Ja, ker je na njem ženski obesek, sem z vpisne knjige prepisal vsa ženska imena in opazil radioamaterski znak. Doma sem ga vnesel v računalnik in tako sem vas našel.« Juhu, še so iznajdljivi ljudje na svetu!
Tako, ključ in avto sta zopet varno v živinih rokah in kmalu bova lahko spet kam šli.
Tisto z anteno pa je pač davek za SOTO. Midva sva se že sprijaznila. Kljub vsemu pa jo morda še kdo prinese h komu od radioamaterjev, ali pa v klub.
Boris, tebi pa hvala za tolažbo. Jaz sem to vzela za šalo. Že tako sem imela dosti opraviti, ker sem si sama pisala log s pomočjo Braillove tablice. Kaj bi šele bilo, če bi še tistih 10 in nekaj več minut trdo garala.
Se slišimo!
73 & 88 Sabina S57BNX