Vsaj nekaj moram narediti za ohranjanje slovesa, da raziskujem neke brezvezne krtine. Zato se ustavim v gozdu ob koncu asfalta, kjer je dovolj prostorno izogibališče za kaka tri vozila. Nad njem se vidi vlaka, ki bi lahko pripeljala pod vrh.
Nisem se zmotil. Prvi vlaki sledi druga, ki me pripelje na znano pot iz smeri kmetije Laniščar, po kateri sem hodil na lanski aktivaciji. Vrh je tokrat brez snega, tudi topleje je, zato se ne umaknem na plano k skladovnici drv, temveč poiščem prostor med drevjem. Tudi ta »vzpon« ni nič posebnega. Kratek je dobrih 600m, po poti pa pridobimo približno 60m višine.
Malce se je potrebno potruditi, da najdem dovolj visoke veje, kjer se mi antena ne bo zapletala vanje. Senca in vse močnejši veter sta nekoliko zoprna, a resnega mraza ni. Tudi tokrat band hitro oživi in se po dobri uri umiri. Izplen je še boljši od jutranjega na Sivki. Rutinirano pospravim in se mimo kmetije Vrhovc vrnem kar po cesti do avta in novim dogodivščinam naproti …
Hvala za zveze in spote, nekaj slik je v galeriji.