.Ker sem se prvič povzpel nanjo ravno iz tega konca, se tokrat odločim za drugačen pristop. Izhodišče bo vojaška cesta. Prvo tablico za Gabrško goro najdete že na sedlu nad Zalubnikarjem, ki je priljubljeno izhodišče za osvojitev Lubnika. Ura in četrt je krepko našponana časovnica. Od tu je prej slabi dve uri, kot pa uro in četrt!
Za izhodišče izberem primeren prostor malo pred križiščem, kjer se odcepi cesta za Sopotnico. V grmovju najdem komaj berljiv smerokaz za Gabrško goro. Tudi tu je časovnica našponana - 30 minut pravi. Ja kakor za koga. Slabe tričetrt ure umirjene hoje je ravno prav.
Začnem mino spomenika in naprej po cesti, kjer se desno odcepi kolovoz, ki ga zapira zapornica. Kaj si misli o motoriziranih obiskovalcih lastnik se vidi po globokih jarkih levo in desno od rampe. Nadaljujem po prijetni gozdni poti, ki je dobro markirana. V nekem delu je gozd prav nenavadno »sortiran« - levo iglavci, desno listavci. Pod Lovričkovim vrhom (922) se znajdem na križišču – desno gre markirana pot, ki obide vrh po zahodnem pobočju, levo gre kolovoz proti vzhodu (tu se bom kasneje vračal), jaz pa se odločim za srednjo varianto, ki me pripelje na spodnji rob poseke pod vrhom Gabrške gore. Do vrha je le še par korakov po nezahtevnem brezpotju.
Vrh je še vedno tam, kot je bil. Ker me po poti preganja dež je tokrat prva naloga postavitev strehe. Kot v posmeh se takoj pokaže sonce in vztraja vse do konca aktivacije. Band je sobotno živahen, tako da z lahkoto presežem neko namišljeno povprečje zvez, ki ga želim doseči in preseči na vsaki aktivaciji.
Vsega prijetnega, tudi miru, ki ga ni bilo teden prej na Golici, je enkrat konec. Povratek želim malo prilagoditi, zato se vračam po kolovozu, ki poteka z vrha proti vzhodu. Kmalu padem na opuščeno gozdno cesto, ki me pripelje nazaj do razpotja pod koto 922. Nadaljujem po znani poti, kjer se pod Plešavnikovim vrhom odločim za spust po opuščeni vlaki. Pot je nekaj časa povsem v redu, a zavija preveč v levo in bi verjetno pripeljala v grapo tam nekje okrog kmetije Plešavnik. Zato izberem prvi možen odcep levo in po mestoma obupno zaraščeni vlaki pridem na cesto. Edina dobra stran te smeri povratka je edini razgled na poti na mestu, kjer nad cesto pogledam iz gozda. Zadnji del povratka ponovno poteka po znani trasi.
Na vrhu je še vedno dovolj prostora za vse vrste anten, la malce se je potrebno odmakniti od njega. Ob poti in tudi na vrhu je veliko borovnic in tudi gozdne jagode se vidijo – žal je še malo zgodaj za kak priboljšek na poti. Dostop je definitivno bolj simpatičen in vsaj malce bolj spominja na pohodniško turo, od izhodišča tam okrog kote 853. Čisto uporaben bi bil tudi za kolesarja, le na parih mestih bi bilo potrebno paziti na nizke veje. Simpatičen izlet v bližini, ko ni časa ali vremena za kam dlje.
Več slik je v galeriji … KLIK!