Stran 1 od 1

S5/CP-022 Osolnik

Objavljeno: 20 Apr 2011, 17:49
Napisal/-a s57xx
Prijetno pomladansko vreme je bilo ravno pravšnje za nekoliko daljšo pohodniško turo. Osolnik je bil že dolgo časa na seznamu vrhov, ki jih bo potrebno ponovno obiskati. Na turo se odpravim peš od doma. Zadeva bo precej drugačna od »naskoka« od kmetije Rožnik, ki se nahaja tik pod vrhom in je bila izhodišče večini dosedanjih aktivacij. Na http://www.hribi.net je opisana pot iz Škofja Loke, ki ima izhodišče pri nogometnem igrišču v Puštalu. Vzpon s te smeri mi nikoli ni bil preveč všeč. Zelo strm začetek, nato kot bi hodil po »žagi« z ostrimi zobmi (gor in dol), nato nekaj počitka po travnatih grebenih in končni vzpon. Po tej, uradno markirani, smeri (LPP in E7) se imam namen vrniti (zeleno), vzpon pa bo bolj po mojem okusu (rdeče).

Slika

Od doma jo mimo Španove domačije in čistilne naprave mahnem do mostu preko Sore in nadaljujem ob desnem bregu proti Pungertu. S poti ob Sori se cilj vidi, a ga zaradi drevja lahko hitro spregledamo. Ponovno, kot že nekajkrat prej, prehitro zavijem s travnikov proti cesti, zato moram nekaj korakov narediti ob asfaltu. K sreči ni nobenega prometa.

Slika

V sredi Pungerta zavijem proti grapi Velikega potoka. Pot ni markirana, a ni kaj zgrešiti. Skozi vas se držimo bolj desno – če zgrešimo pridemo na dvorišča hiš. Prava smer hitro pripelje do konca asfalta in na gozdno cesto. Sprva hodimo nad presahlim Velikim potokom in pazimo le toliko, da nas pot slučajno ne zapelje v Mali graben. Malo više se potoček le pojavi, nekaj časa je na levi strani, nekaj časa na desni strani poti. Grapa postaja vse ožja in pot počasi vse bolj strma.

Slika

Zelo verjetno bi se dalo slediti gozdni cesti in kasneje vlaki vse do predela imenovanega Pustota, a se odločim, da se držim preizkušene variante, zato se na sedlu med Mrtancovo planino in Pustoto priključim markirani poti. Ta še kar poteka po gozdu iz katerega pridemo malo pod znamenjem in spomenikom (karta). Tu se imam namen malo ustaviti in razgledati, a me hladen SV veter odnese naprej čez Vrh rebra. Del poti – dovoz do kmetije Stiskar - ponovno opravim po makadamski cesti in se zahodno od Močeradnika zagrizem v zadnji del poti, ki v predelu neposredno pod cerkvijo nekoliko spominja na zadnji del vzpona na Kojco. Včasih je bilo to pobočje golo, sedaj pa se le tu in tam med drevjem odpre malo razgleda.

Slika

Vrh CP-022 imamo označen pri cerkvi, prava oznaka je malce naprej. V neposredni bližini je klopca, ki nudi vso potrebno udobje in nekaj razgleda, saj pod sabo vidimo Loko. Teren je lepo očiščen tako, da z postavljanjem anten ni težav. Celo fiberglasa nebi bilo potrebno vlačiti s sabo, saj je dovolj dreves, kamor bi se dalo obesiti dipol ali kaj podobnega. Band bil je živ, kot se za vikend spodobi, le UKV je bil tokrat bolj švohoten. V krepki uri za postajo uspem narediti vse interesente, vreme se pooblači in postaja prav zoprno mrzlo, zato pospravim in nazaj proti Loki.

Slika

Prva polovica poti je enaka vzponu, a se kasneje držim markirane poti proti Puštalu. Markirano smer zapustim na Stenu in iščem pot, po kateri smo se včasih spuščali s kolesi. Žal je popolno zaraščena, zato kar malo počez odvijugam mimo cerkvice na krajši obisk do Andreja S52GP, ki stanuje v bližini. Še kontrola časovnice na »uradnem« izhodišču in nato mimo igrišča in gradbišča tunela nazaj do mostu čez Soro in domov.

Slika

Celotna tura je dolga slabih 14km, skupno je potrebno premagati približno 700 višinskih metrov. Za vzpon kolesarjev ne ena ne druga ni najbolj primerna, saj bi bilo potrebno kar nekaj porivanja in prenašanja kolesa.

Več slik je tukaj … KLIK!