Na pot sva se tokrat odpravila skupaj z Milanom - S58MU. Zanj je bila to prva, a zagotovo ne zadnja aktivacija


Ker sva imela časa na pretek, sva udarila precej daljšo varianto - po kar solidni poti, ki te pripelje okoli in okoli hriba. Zadeva je čisto primerna tudi za nezahtevnega gorskega kolesarja. Precej visoko se da počasi in s pametjo pripeljati tudi z osebnim avtom. Pri vzponu še nisva vedela, da bi se dalo po tej poti priti praktično na sam vrh, saj pot na karti ni vrisana. Zato sva zadnji del poti naredila kar "po azimutu", kot včasih radi rečemo, skozi gosto grmičevje in mlado drevje.
Okrog vrha so k sreči pred kratkim podrli nekaj dreves tako, da s postavitvijo vertikalke ni bilo problema. Bolj nerodna zadeva bi bila, če bi imel s sabo dipol. Potrebno bi se bilo umakniti nekoliko nižje - na travnik, ki je bil sicer pokošen, a pošteno moker zaradi jutranje rose. Nič kaj nama ni dišalo, da bi se šla namakat še posebno, ker je bilo kar vetrovno in sorazmerno hladno. Morda ravno zaradi tega nisva imela nobenih problemov z letečimi in pikajočimi nepridipravi.
O samem delu ni kaj posebnega za povedat. Milanu sem prepustil prvi pile-up na 40m, ki ga je z levo roko obvladal

Nazaj grede sva še enkrat prehodila celotno pot okrog hriba. Lepi konci! To je ugotovil tudi nekdo, ki imam malo pod vrhom vikend, vendar z napako - manjka mu stolp

Upam, da kaj dopiše tudi Milan - ognjeni krst je uspešno prestal, sedaj pa pravi, da išče QRP postajo ... če ima kdo kako viška, naj se javi

Škofje so vsekakor vrh, ki me bo še kdaj videl.
Nekaj slik se da videti TUKAJ