Milana poberem v Hotavljah in jo preko Leskovice mahneva v smeri smučišča Cerkno. Tu ni kaj zgrešiti kljub temu, da vseh cest ne najdemo v kartah, saj so nekateri deli precej novi, oziroma so v kartah vrisani kot kolovozi. Vse do parkirišča pod prvo sedežnico sledimo table za Smučarski center Cerkno. Tu se najprej nekoliko spustimo v smeri Cerkna, a ne predaleč – kmalu zavijemo ostro desno v klanec, pa do sedla Tuškov grič, kjer zavijemo levo. Zadnji del ceste, ki nas pripelje na križišča pod kmetijo Podgojzdar, je makadamski. Na sedlu ravno še najdeva prostor za avto. Iz Škofje Loke do tu je približno 37km vožnje.
Peš nadaljujeva po gozdni cesti, ki je sprva kar solidna in poteka po gozdu. Kjer koli je kaj prostora, je polno parkiranih avtov. Največ jih je na travnatih poljanah pod Kopo, do koder se pripelje večina. Naprej z osebnimi avti rine le nekaj najbolj vztrajnih ali domačinov, ki obračajo seno. Ha, kje so časi, ko smo cel vikend na Poreznu srečali manj kot deset pohodnikov …
Vztrajno pridobivamo na višini, a se pot tam nekje na 1400m levo od Huma prevesi proti sedlu Velbnik (1331), kjer si lahko naberemo novih moči v lovski koči, ki se skriva za robom. Nadaljujemo po slabi cesti – bolj kolovozu mimo planine in naprej v smeri vrha. Tu se odločiva, da bova šla okoli – po cesti do doma na Poreznu in od tam na vrh, saj je grebenska pot na gosto posejana s pohodniki. Od koče do vrha je le še par minut hoje. Eno z drugim je pot dolga 8km, z nekaj več kot 720 višinskimi metri vzponov in okoli 170m spustov. Porabiva dobri dve uri.
Vrh je precej obljuden. Kolegi iz kluba že veselo tekmujejo. Najin PPS postaviva nekoliko umaknjen od vrha. Na 40 in 30m je kar veselo. Za postajo se menjava, v vmesnem času pa poizkusiva narediti nekaj zvez tudi na UKV-ju. Žal jih je bilo res samo par, saj so motnje od tekmovalne postaje prehude. Se oproščava, če je kdo morda klical v prazno. Naredim pa dve »enki« - Bi in KS območje. Upam, da sta se oba aktivatorja suha vrnila z vrhov. Kasnejši poizkusi na 20m in više ne obrodijo odziva, zato se Milan posveti UKV tekmovanju, jaz pa klepetu z drugimi obiskovalci.
Aktivacija je končana, pospravimo opremo in se odpravimo proti koči, kjer sledi standardni klepet z oskrbnikom in prevoz v dolino.
Za peš dostop mi je dosti ljubša smer od Podhočarja, ki sem jo ubral ob prvi aktivaciji. Vrh je bil začuda čist, vse okoli pa je precej posvinjano – konji, krave, biki, ovce. Vreme je zdržalo kljub temu, da je na momente izgledalo prav čudno. Prostor za antene se da poiskati.
Več slik je v galeriji …