S5/CP-002 Porezen

Moderator: s58r

Odgovori
Uporabniški avatar
s53x
Prispevkov: 457
Pridružen: 20 Maj 2008, 15:36
Kontakt:

S5/CP-002 Porezen

Odgovor Napisal/-a s53x »

Že kar nekaj let gonim bicikel po naših in sosednjih gorah, vendar na Poreznu do danes še nisem bil. Še pred letom dni, to je v času pred SOTO, sem se preganjal po bohinjskih, karavanških, kamniških in karnijskih hribih in nekako podzavestno puščal ta vrh za "enkrat drugič, ne danes, enkrat, ko bo čas in ne bom mogel drugam". In ta drugič se je vedno oddaljeval in prepuščal iniciativo drugim, obljubjeno zanimivejšim gorsko kolesarskim turam. In tako ti lepo nastopi naša SOTA in z njo se počasi pripelje dan, ko je treba aktivirati tudi Porezen. Skoraj vse vrhove okoli njega sem že aktiviral le tega sem spet, po stari navadi, puščal za " potem, kasneje, ko bo več časa in ne bom mogel drugam". Vse različne opise poti sem preštudiral in na koncu je padla odločitev, da vprašam še svoje Kamne kaj predlagajo. Tako je izpadlo, da bo štart na Petrovem Brdu, saj s tem prišparam približno uro pedaliranja po stari makadamki iz Podbrda do tu.
Slika
Oborožen s teleskopsko palico (upam, da takih ne zasegajo na meji naši policaji) se zapodim po asfaltu navzdol ob Zgornji Sori do Zgage, kjer se namesto v Štulcov graben zapodim v kratek, vendar nesramno strm klanec. Na trikotni tabli je pisalo 15% a je na nekaterih delih moj števček pokazal 18-19%. Za neogreto telo je to dokaj neprijeten šok. Se pa ta šok kasneje pomiri saj strmina vse do vrha Porezna skoraj ne pojenja. V Zgornji Davči me sicer za kratko premami en lep in zelo strm asfaltni odsek, vendar se po par minutah že obrnem in jo spet ubrišem v dolino. Vam povem, da je ni za psiho bolj zaguljene stvari kot to, da se moraš po težko prigaranih višincih ponovno spustiti navzdol in se obenem zavedati, da jih boš moral prav kmalu tudi ponovno pridobiti. Mah, tako je življenje! Znano je tudi, da gorski kolesarji ne maramo asfalta! Zakaj? Recimo, da zato, ker malo preveč žre gume in jih je zato treba pogosteje menjavat, kajti profil mora bit vedno dovolj visok, da premagaš razne blatne in spolzke grabne ali vlake.
Nad kmetijo Štulec se v daljavi prvič pokaže cilj. Malo čudno se mi zdi, da rinem v levo in s tem stran od njega, on pa niti ne migne, da bi se mi približal.
Slika Slika
Malo nad kmetijo Jakobč pa je prvo današnje rinjenje kolesa. Strma, 20%, malo vožena, blatna vlaka ne dovoli, da bi jo zafrkaval s svojim dokazovanjem vztrajnostnega pedaliranja in me skipa z bicikla že takoj na začetku. Po krajšem pešačenju se kmalu znajdem v Jakobčevi grapi. Vam povem, ma ne da je od boga pozabljena, je od boga ustvarjena. Skrita in zaradi hudournika razrita in ozka pot se hitro spremeni v stezo. Malo pritiskam pedale, malo peljem kolo na sprehod in tako kar prehitro mine pravljica, ki jo doživljaš v njej. Prelep in od civilizacije pozabljen košček narave. Dobro, tistega pikiranja v električnega pastirja, ki jo čuva pri vstopu ne bom niti komentiral, saj danes ni bil priključen na elektriko in se je le nesramno in na skrito zaletel in zapletel vame brez, da bi najmanj tresel.
Grapa se razpre, pozdravi te Dračetina in prvi kažipot za Porezen. Malo višje pozdravi še domačin, ki je čistil odtočne kanale na gozdni poti in ob prihodu do prve lese pozdravi še napis, da se pazi jeznega bika, ki se ne pusti motiti medtem, ko je na paši. O, ou! Namesto vožnje s pogledom zazrtim v strmino pred prvim kolesom, se zalotim kako skeniram teren in iščem izza katerega grma ali drevesa se bo pripodil črni, s skrivljenimi rogovi in punkersko rinko v nosu, podivjani bik. Ena krava mu je sicer bila podobna, vendar se zame ni niti zmenila, pa tudi rinke ni nosila na mestu kjer bi človek pričakoval. Ena lesa, druga lesa, pa še tretja in četrta in skoraj vsaka se ti zahvali, da si jo po uporabi tudi zaprl za sabo. Najlepše tista na sedlu Velbnik kjer pravi," da naj te v zahvalo Bog lona!" In tudi bika ni nikjer videti!
"Ekola, Porezen! Zdaj si pa cel čas pred mano!" Zadnji del poti niti ni tako zelo strm vendar je pa razrit u božju ma... Verjamem, da je 100% prevozen vendar ne s to težo, ki me kar vleče z bicikla in me poizkuša potegniti s sedeža na zadnje kolo. Tako se zadnje metre pred zadnjo leso pri koči sprehajamo jaz, bicikel, čokolada in Frutabela, ki naj bi ponesla cuker direktno v žile. Po dobrih dveh urah pedaliranja ga telo že pošteno pogreša in ne dovoli več nekega visokega tempa hoje.
Pred kočo sedijo trije Primorci. Nekaj pločevink pive in dve plastični škatli polni pohanja dokazujejo, da je tudi njih izmolzel ta vzponček na Porezen. Prišli so sicer po eni drugi smeri in kasneje izvem, da se bom po isti spuščal v dolino.
Na vrhu vleče zelo močan veter z juga, jugozahoda.
Slika Slika
Prvo kar zaslišim, ko pritisnem vijoličast gumb na postaji je Slavko, ki je na 032 še z eno /p postajo. Vem, da danes aktivira Vremščico in ga na hitro pokličem. Malo se sicer loviva saj sem bil prepričam, da je frekvenca njegova. V žaru borbe na koncu zveze pozabim, da je verjetno tu mislil delati on in kar pokličem QRZ ter nadaljujem z aktivacijo. Slavc, se ti opravičujem, če sem ti jo prevzel. Ma raje njo, kot njo. HI! Kmalu sledi streznitev in ugotovitev, da na isti dan, ob isti uri in na istem bandu ni dobro imeti istočasno S53XX/p in S53X/p. Kar nekaj klicajočih me je pozdravlo z "živjo Slavko!" Po začetnih nesporazumih in po prvih objavljenih spotih na internetu se je zadeva sama od sebe spravila v red in tako sva lahko oba v miru, na oddaljenosti treh kilohercev, delala vsak svojo aktivacijo.

Smer spusta je bila določena že pred samim odhodom. Lepa, na trenutke svinsko strma, markirana planinska pot vodi po severnem grebenu, vodi čez Glavo, se spusti pod Hoč in se serpentinasto spušča vse do Rovtarja. Po dobri uri preskakovanja podrtih dreves, lovljenja ravnotežja na serpentinah in besnem stiskanju na zavore se zadeva zaključi s prihodom na nekaj deset ozkih stopnic in na asfalt, ki pripelje direkt na Petrovo Brdo. Hm, nekaj smrdi! Dobesedno! Po krajšem ovohavanju se nos ustavi pred še vedno vročimi zavornimi diski in smrdečimi zavornimi ploščicami. Zaključna strmina jih je dobesedno pojedla. Jutri sledi menjava!
Pogled na urco na balanci pove, da je že pozno in žena bo tudi danes jezna grozno. Upam samo, da spet ne pozabim kupiti kruha in mleka.

Fotogalerija.

Slika
Poleg tekstovnega opisa poti je za ponovitev tega dostopa priložena tudi karta. Že na slikah se vidi, da je prostora za vse velikosti anten dovolj.
http://s53x.wordpress.com/
First S5 SOTA Mountain Goat !

Uporabniški avatar
s57xx
Prispevkov: 1066
Pridružen: 19 Maj 2008, 08:08
Kraj: Škofja Loka

Re: S5/CP-002 Porezen

Odgovor Napisal/-a s57xx »

Uf, orenk krožna tura :D ... Pri spustu pa ni čudno, da ti je pojedlo bremze. Je tudi za pešaka na nekih mestih kar strm.
Jure S57XX

Odgovori